Vila Tomažič

Vila Tomažič

Suhota na mestni rebri

Obnovljena vila (Davorin Križmančič/KROMA)

A tokrat gre za vilo.
Ta lični dom družine Tomažič, za primer pripadnika premožnemu meščanskemu sloju, ki se je v tem primeru vzpel po zaslugi majhne, a ugledne okrepčevalnice v zgodovinskem središču mesta. Dva koraka od Borznega trga, tako da so zahajali na malico sredi dopoldneva, na porcijo kraškega pršuta ali pancete, zaposleni na bližnjih uradih tistega dela Terezijanske četrti. Pepi ščavo, to je bil naziv, ki tokrat ni vseboval žaljive primesi, ampak je pomenil, da grejo pač na prigrizek prašičje specialitete k Slovencu Pepiju, kar je naravno, ko pa je postrežba kratkomalo edinstvena v tisti vrsti ponudb. Tako je bilo ponavadi v ozkem podolgovatem prostoru kar tesno za številne kliente, gospodar in pomočniki pa so imeli polne roke dela.
Tista vila na vzpetini z balkonom za razgled na pristan in z vrtom pred hišo je bila za nas mlade pomembna predvsem zaradi sina Pina in hčerke Danice, ki sta spadala v izbranejši sloj prebivalstva, a sta se tovariško družila z vsemi, čeprav tu pa tam zaradi kakega liberalnega prenapeteža nista, kot komunista, bila zaželena. Da, to je bilo predvsem v primeru sina, ki je bil aktiven član partije in ki je za svojo izbiro prepričal tudi sestro. Oba glede na socialno stanje nekako gosposka in hkrati politično proletarska, kar je bila pravzaprav redkost, to toliko bolj, ker je bil hišni gospodar tradicionalni liberalec.
Prvič sem stopil, če se prav pomnim, v mali dvorec, tako sem čutil, po tistem izletu z litorino v Dutovlje, kjer je druščina pela v brk prepovedim v gostilni pri Marički ob zvokih klavirja v eni izmed večjih sob, tako da je gospodinja hitela zapirat okna, da ne bi kdo prišel kazit posebnega razpoloženja, ki je tudi njo prevevalo. No, ob vrnitvi me je Dani zafrkavala zaradi temne obleke, kot sem že omenil. S postaje na Martovem polju, odkoder je vlak vozil na Kras, smo tedaj odšli v vilo in namreč v shrambo z orodjem za vrtnarjenje ter tam nadaljevali s »koncertom«, ki smo si ga bili privoščili ob dutovskem koncertnem klavirju.
Po tistem srečanju ob praznih vazah za rože na policah sva se z Dani zbližala na izletu, ki je imel tudi izobraževalni namen, na Krn. Nekako sva se znašla v pogovoru ob loncu, v katerem je vrela juha. Bil je prvi stik, pri katerem se je ona izkazala na tekočem o tekstih, ki jih jaz nisem poznal, rekel bi, ki jih nisem mogel poznati. Tako je iz Ljubljanskega zvona zvesto, navajala Jiřija Wolkerja, Ferda Kozaka, Toneta Seliškarja, a tudi ameriške pisatelje. No, to srečanje ob taboriškem ognju je rodilo vabilo na dom, kjer sva dolgo razpravljala o marsičem, a ona je predvsem navajala Steinbeckovi knjigi Tortillo Flat, v italijanščini Pian della Tortilla, in Sadove jeze, v italijanščini Furore. Tega mi je potem poslala v zapor in sem ga moral pustiti v celici, da mi ne bi s svojo obilnostjo obremenjeval kovčka ob nenapovedanem odhodu. Bilo je popoldne lepega doživetja, kar je napisala tudi na izvod Pirandellove drame Sei personaggi in cerca d'autore (Šest oseb išče avtorja), ki mi ga je poklonila. Odšla sva skupaj v mesto, a se kmalu ločila, ker je imela sestanek s Stankom Vukom. Nekako sem obžaloval tisti zaključek, a je hkrati tudi pripadal svetu, iz katerega sem bil takrat izključen. A izvzet sem bil, in to radikalno, tudi iz mesta, ker sem odšel v Libijo, kamor ni prišla v vsem poldrugem letu, kar je trajala moja peščena doba, niti kartica s pozdravom, tako da je spet prišlo do bežnih srečanj med nama ob kratkotrajnih dopustih, ko sem po vrnitvi iz Libije služboval kot tolmač pri jugoslovanskih jetnikih ob Gardskem jezeru. Tedaj pa sem postal bolj domač na domu, ker je gospa Tomažič vztrajala, da se moram prikazati vsakokrat, ko sem v Trstu.
Ta želja je postala toliko bolj izrazita po koncu vojske, ko je gospa Ema ostala sama in bi rada videla, da bi ostajal dlje v hiši. Znašla se je nekako v podobnem položaju kot moja gospodinja Marička, samo da je ta zaradi številnih opravkov manj čutila osamljenost. No, pa je bila gospa Ema deležna dosti bolj trpke usode.
Po izgubi sina, ustreljenega 1941. leta po velikem procesu, je bila ob hčer Dani, ubito z možem Stankom Vukom v stanovanju spomladi 1944. leta. Ob zavezniškem bombardiranju Trsta se je potem zrušil zid na njenega moža nedaleč od njune vile. Res, da se je v vili na rebri zmeraj kdo pojavil in ji izrazil sočustvovanje, a gospa Ema je v meni nekako obnavljala bližino sina ni hčerke, moja pojava v študiju in ob knjigah ji je kdaj seveda zbujala tudi grenke občutke, a na drugi strani tudi vživetje v nekdanjo prisotnost mladih in njihovo petje v shrambi, kjer so bile vse pritikline za vrtnarjenje. Jaz pa sem bil, kot sem jo rad posečal, v zadregi zaradi tiste skrivnosti, ki sem čutil potrebo, da ji jo izpovem, čeprav bi potem ne mogel več pred njo. Dolgo sem tudi dvomil, ali je prav, da ji skušam zaupati o preteklosti, saj bi lahko povzročil, da bi ji bilo hudo; vendar bi s svojim priznanjem razložil, zakaj ni prav, da me tako ljubeznivo sprejema, ter bi tako po tistem pogovoru seveda ne prišel več. Tudi izdaja romana Zatemnitev ni premaknila položaja, gospa Ema je izjavila, da se ji ne da brati. Nazadnje je prišlo do posebne katarze nekega dne, ko sva sedela v veliki sprejemnici in mi je najpoprej dala Danino fotografijo, ki je bila ena od tistih, ki jo je Dani prinesla od fotografa, kamor je šla meni na ljubo, ker sem si želel imeti tisti posebni izraz, ki se je po resni lepoti ločeval od vseh njenih prejšnjih. »Ta je tvoja,« je rekla njena mama, ob mojem globokem presenečenju pa mi potem dala še prstan z vtisnjenim datumom moje aretacije in rekla: »Ta je tudi tvoj«. Jaz sem jo v veliki zadregi pogledal, ona pa je prav tako molčala, tako da sva bila združena v tišini, ki je bila hkrati pretresljiva in vseobjemajoča obenem. Bilo je, bi skoraj rekel, kot tisto sprejemanje brez razlag, ki naju je bolj strnilo, Dani in mene, ker v glavnem razen enkrat, ko sem skušal jaz najti neki smiselni razlog njene radikalne spremembe, a se ona ni zavzela, da bi govor poglobila, o najini resnici nisva govorila. Nji je zadoščalo, da jo imam rad, zato ni sprejela, da sem se po prvem skoraj neslutenem poljubu oddaljil s sklepom, da mora biti tisti poljub začetek in konec hkrati. A Dani ob naključnem srečanju pred pošto ni sprejela umika. »Kako,« se je uprla, »si se skušal oddaljiti, potem ko si mi rekel, da me imaš rad?« To je bilo zanjo bistveno, kar je obenem pomenilo, da se je že poprej njeno čustveno razmerje do moža preosnovalo, to pa ne zaradi dolge odsotnosti, ampak iz nekih bolj intimnih razlogov. Predvsem, bi sodil, zaradi moževe težnje po poudarjanju duhovnosti in poskusa, da bi počasi dosegel spreobrnitev. Ozračje osvobodilnega boja pa jo je, v začetku mogoče, ne da bi se zavedala, a potem zavestno, približalo bratu. Tako je bila v nerazločni fazi, v kateri je prevladovala njena ženskost, jaz pa ravno tako v nejasno prehodni dobi, da bi videla v meni sorodnega prijatelja brez modroslovnih in verskih načrtov, ampak samo zavzetega, da bi končal univerzo in tako pristopil k osvobodilnemu gibanju rešen občutka travme zamudništva. Dani se je v potrebi po potrditvi svojega bitja čutila svobodna in se predala ljubezni toliko bolj pristno ob mojem čudenju, da si nisem mogel predstavljati take njene ljubezni v svojem kompleksu manjvrednosti, ki sem ga dolgo vlekel za sabo. Da, proti vsemu sva se oba predala prvinski zahtevi po polno doživeti človeški intimnosti v ozračju nečloveškega in pogubnega.
Po tistem sporazumu brez besed sem bil nekoliko bolj razbremenjen gost pri gospe Emi in poleg poročanja o svojih premikih in svojem delu sem marsikatero uro prebil v študiju ob policah knjig, ki so me v mislih povezovale s preteklimi posebno doživetimi trenutki, na knjige, ki mi jih je poleg Pirandella še poklonila....na tisto zadnjo na dan novega leta 1944, ko me je presenetila ob branju iz zvezka izbranih spisov Janka Kersnika, kjer domači učitelj Frančišek Levec svetuje Janku Kersniku, naj ne piše stikov v nemščini, ker bodo Nemci s svojimi veliki pesniki shajali tudi brez njega ... Priznal sem ji, da sem tudi sam začel svoje prve poskuse v italijanščini in se šele v koprskem zavodu zavedel absurda. Ona jo je, ko sem knjigo spet položil v vrsto na polico, spet vzela in brez komentarja na belo stran napisala Novo leto 1944. Borisu. Tako kot da vse, kar naju je družilo, ne potrebuje tolmačenj, medtem ko je bila pri drugih knjigah prejšnja leta zmeraj dodana jezična pripomba.
Vendar sem, ko sem ugotovil, da je tista moja domačnost v študiju koga motila, obiske začel redčiti, potem ko sem si izprosil zvezke Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja, da mi bosta poleg svoje spominske vrednosti kot delu iz študija s knjižnico in klavirjem, kjer je Dani igrala in pela sevdalinke, tudi darilo-dokument bogastva tistega jezika, ki sem se ga zaradi nešolanja v slovenščini sproti učil tudi s pomočjo slovarjev.
Draga gospa Ema, s katero sva se tikala ne samo zato, ker se je takrat vse, staro in mlado, tikalo, je bila vsa leta tudi radodarna sponzorka Zaliva in tudi knjižice, ki jo je revija izdala ob Kocbekovi sedemdesetletnici. Žal je bila tudi ona med tistimi, ki so podpis preklicali, čeprav bi ji oblast nikakor ne upala oponesti tiste podpore. Bila je v zadregi, ko sem ji očital pomanjkanje ponosa, in priznala, da je proti svoji volji preklicala na bratovo prigovarjanje, češ da bi lahko nastale težave zaradi kmetije v Škrbini. No, tak je bil pretekli čas in udbovski agenti so se posluževali vseh pretenj, kar so jim imeli na razpolago, da so ustrahovali tudi ljudi zunaj države.
Kakorkoli, vila na rebri je povezana s pomembnim dogajanjem moje preteklosti, kot je priča naše uspešne socialne podjetnosti, tako je tudi simbol vztrajne zavzetosti za priznanje našega dostojanstva. Zato je morebiti najbolj prav, da se v prostorih, kjer so bila na častnem mestu književna dela prepovedanega jezika in kjer je odmevalo žalovanje ob usodi dveh mladih življenj, zdaj ustoliči predstavništvo slovenske države. Saj je za njen nastanek svoj dragoceni obolos prispeval tudi primorski mladi rod, ki sta mu pripadala Danica in Pino Tomažič.

Boris Pahor, Moje suhote in njihovi ljudje, Ljubljana: Študentska založba 2008