Pust 2011

Pust 2011

Je prešernovec Učko navdihnil voz?

Mladi Križani na krovu barke za »lov n zadnjga tuana« (Kroma)

Kdo ve, ali je mlade Križane pri izbiri teme za letošnji pustni voz navdihnil sam njihov prešernovec Učko? Katica, kot domačini pravijo svojemu vse bolj uglednemu vaščanu Miroslavu Košuti, je večkrat pripovedoval, kako je kot kratkohlačnik sledil lovu na tune. Spominjal se je tudi zadnjega ulova, v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja. Zato je možno, da so se mladi kriški pustni delavci spomnili nanj, ko so se odločili, da se bodo na letošnjem pustu lotili »lova n zadnjga kriškega tuana.«
A tega niso storili, da bi se pesniku namuznili, ali da bi v lastne pustne namene (beri: zmago na 44. Kraškem pustu) izkoristili prestižno kulturno nagrado svojega velikega vaščana. Niso se, namreč, lotili dela potem, ko je bila 8. februarja znana Učkova zmaga na Prešernovem dnevu, temveč mnogo, mnogo prej. In o tem imajo neizpodbiten dokaz, s svinčnikom napisan na deski, ki jo skrbno hranijo na pustnem delovišču, v s platnom prekriti lopi v bližini nogometnega igrišča Vesne.
Na njej je zapisan datum: »22/11/2010«, ob njem pa eden pod drugim še dva, za kriške pustne delavce očitno pomembna podatka: »1. flexada ob 19.21 & saldada ob 19.50«. Aleksander je razkril pomen napisa. V Križu so se lotili dela 21. novembra lani. Takrat so ob 19.21 z ročnim rezkalnikom prežagali prvo železno palico in jo slabe pol ure zvarili na ogrodje voza.
V sredo zvečer je bilo pod lopo živahno. Mladi Križani in Križanke so počasi prihajali na delo, pridružil se jim je tudi kak vaščan srednjih let. Vsi so se dokaj organizirano premikali okrog kakih enajst korakov dolgega voza. Na njem je bilo mogoče že zelo dobro razpoznati velik ribiški čoln, na katerem je sedelo železno ogrodje bodočega ribiča-kapitana Pepeta. To naj bi bil zadnji kriški ribič. Velikanska glava iz belega polistirola je visela za krmo barke-voza. Izdelal jo je vaški likovni umetnik Robin Soave, mlada Katrin pa ji je z rezilcem lišpala košate brke.
Zunaj, na prostem je pritiskal mraz, toplomer je kazal minus dve. V pokriti lopi je plinski turbo-grelec grel pustne delavce in sušil bel, na bok barke prilepljen papir, ki je zakril mrežasto ogrodje.
Mladi Križani so pred tremi leti obnovili tradicijo gradnje pustnih vozov v vasi. Lopo so zgradili na območju, ki si ga delijo tri vaška društva: Mladina, šporno društvo Vesna in kulturno društvo Vesna. Novembra, ob začetku del, so tisto najbolj pomembno (in na pustnem sprevodu najmanj vidno) delo, železni skelet in nosilno ogrodje, opravili v treh, štirih. Delali so po dvakrat tedensko. Od januarja dalje pa je pustno kolesje steklo s polno paro: vsak večer od štirih do pet ur, zadnje dni jih bo verjetno še enkrat toliko. Tudi število delujočih se je povečalo. Ob Aleksandru in Katrin so si kriškega pusta vzeli k srcu še Ašira, Marko, Erik, Jure, Paolo, Gabrijela, Sonja, Lili, Igor, Matija, in še drugi. Najmlajši Marko jih ima 24, najstarejši, Jure, sodi že med Abrahamovce. Na pustnem sprevodu pa jih bo še mnogo več: kakih 120. Deset »ribičev« bo krmarilo barko, ostali bodo kot valovi pljuskali ob bok in ob velikanskega »zadnjga tuana«, ki naj bi tudi zaplaval po Openskih ulicah.
Kriški pustni delavci so zelo precizni, kar je bilo zaznati že ob začetku avanture s točno zabeleženim datumom in uro prvih del. Pripraviti voz je pravcato podjetniško početje. Letos so Križani nakupili za 1.200 evrov železja, in sicer »na tujem«, v Ronkah, ker »je bila cena dobra in še podjetnik je postal naš sponzor,« je zadovoljno ugotavljal Aleksander. Mnogo železja pa so tudi reciklirali z vozov iz prejšnjih let, kar kaže na ekološko dušo kriških pustarjev. Okrog železnega ogrodja so ovili 3 role železne mreže. Vsaka stane po 70 evrov za skupnih 210 evrov. K temu je treba dodati še stroške za lepilo, za barvo, za razne hidravlične in električne naprave, da se bo velika maska na vozu uglajeno premikala. Skupno naj bi voz stal kakih 4 tisoč evrov, so izračunali. Kar pa ni mnogo, saj »stanejo vozovi nekaterih drugih vasi tudi dvakrat toliko,« je nekoliko zavidljivo ocenil Aleksander. Finansiranje je zelo enostavno: nekaj so prihranili iz prejšnjih let, ker je bila pustna politika v Križu zelo gospodarna, nekaj so prispevali sami, nekaj pa bodo dobili s sodelovanjem na sprevodih.
Na vozu je spet zapel rezkalnik in pod lopo je v nosnice zlezel rezek vonj po odžaganem železju. Ašira je medtem s čopičem raztezala lepilo po belih listih, ki jih je Katrin nato lepila na krmo barke. Lepilo je bilo v velikem aluminijastem loncu. Še dobro, da ni v tolikšnem mrazu zmrznilo. Tisti lonec ima tudi zanimivo zgodbo: pred nekaj leti je Lili »od Oxisa« prinesla v loncu super paštašuto za pustno klapo. Paštašuta je šla v želodec, lonec pa je ostal v lopi, in sedaj služi drugačnemu pustnemu namenu ...
Delo se je nadaljevalo iz večera globoko v noč. Barv ni bilo še na plan. To pride zadnje dni, saj tradicija veleva, da se najlepše barve pobarvajo prav zadnjo noč, tik pred sprevodom. Križani vsekakor zagotavljajo, da bodo tudi letos na Opčinah pripravljeni do potankosti. Startali bodo, seveda, na prvo mesto. Da bi ponovili uspeh iz leta 1977, ko so s Kraškim derbijem osvojili svojo prvo in doslej edino kraško pustno lovoriko.
Za Aleksandra pa so Križani letos že zmagalci. In to ... brez borbe. Premagali so Prosek in Kontovel, ki sploh ne bosta tekmovala z vozom, saj se bosta - potem ko je njihova lopa na Kontovelu klecnila pod težo novembrskega snega - morala zadovoljiti z nastopom skupine mask, je zmagoslavno pripovedoval mlad Križan.
Rivalstvo med vasmi na Zahodnem Krasu se, očitno, še ni poleglo, Vsaj ob pustnem času ne.
Toda: mladi Križani bi morali biti, kljub navdušenju, ki izvira iz navdiha domačega prešernovega nagrajenca Učkota, bolj previdni s svojimi izjavami. Ob morebitnem uspehu na letošnjem kraškem pustu, bi se lahko Kontovelci pritožili na vrhovno pustno sodišče in ovadili Križane zaradi plagiata. Kajti v kraški pustni zgodovini piše, da je na prvem ocenjenem sprevodu daljnega revolucionarnega leta 1968 zmagal prav Kontovel, in sicer s pravo, originalno, zgodovinsko Tunaro.

Marjan Kemperle