Pust 2011

Pust 2011

»Juriš« merjascev na Trst in Gorico

Dresiranje praprovskega merjasca (Kroma)

Oddio!!!! Ko je predsednica tržaške pokrajine Maria Teresa Bassa Poropat na predstavitvi Kraškega pusta na Zidarichevi domačiji slišala za naslov domačega, praprovskega voza, je zavzdihnila, in takoj prišepnila: »Spet bodo polemike.« Tisti Trst je naš jo je zbodel, kot že celo povojno obdobje zbada italijanski del mesta, pa čeprav je bilo jasno, da gre za preprosto pustno potegavščino. Dodatek v naslovu ... in Gorica t’di ni deloval kot nekakšna mestna par condicio. Ni kaj: Trst je naš ostaja za italijanske Tržačane tudi ob pustu tabu tema.
Malo je manjkalo, da bi ga naslov tudi domačim pustnim delavcem pošteno zagodel. Letos so se relativno pozno lotili svojega posla, šele sredi januarja, in prve tedne je kazalo, da se vse zarotilo proti lanskim zmagovalcem. Kot ponavadi je udarno pustno delovno brigado sestavljalo kakih pet, šest prekaljenih udarnikov. Pa so kar eden za drugim kaj kmalu klecnili pod rafali gripe, enemu je rebro ponagajalo, drugega je operacija odtegnila pustnemu delu. Zato je letošnja udeležba Praprota na Kraškem pustu pravi čudež, je pojasnjeval Mitja, eden od »preživelih«.
Ponoviti uspeh lanskega, 9 metrov visokega voza, bo zelo, zelo težko. Tega se sami zavedajo. Kljub težavam v prvem mesecu dela pa so ohranili praprovsko pustno tradicijo, dolgo celih 37 let, kronano s petimi zmagami (eno ex-aequo s Trnovco), tremi drugimi in štirimi tretjimi mesti.
Glavno delovišče je bilo v veliki s ponjavami pokriti lopi na plesišču vaškega prireditvenega prostora. Ko je sredi tedna burja zavijala po borovem gozdiču, so se zbali, da jim bo odneslo lopo in voz v njej, a dobro pritrjena struktura je zdržala. Le malce bolj mrzlo kot običajno je bilo.
Voz je bil dejansko pripravljen, saj so Praprovci že preteklo nedeljo sodelovali na goriškem sprevodu. Kljub temu, da so imeli na vozu, ob tržaškem, tudi goriškega prvega občana, jim žirija ni bila kdove kako naklonjena. Kar pa jih ni potrlo. Tudi v tem primeru je obveljala tradicija: Gorica je bila zanje le generalka, prava tekma bo danes, na Opčinah.
Ob prvih občanih obeh v naslovu omenjenih mest, bo na vozu krulilo 14 merjascev, z renčečimi belimi čekani in pravimi rjavimi kožuhi. Izdelava kožuhov je bila prava avantura. Tako finančna, saj je kožuhasto blago stalo čednih 3 tisoč evrov, kot proizvodna. Skrojiti in prilepiti kožuhe, je bilo tako zahtevno in zamudno, da je lepljenje papirja na mrežasto ogrodje prava šala, je pogruntal Samo.
Še dobro, da se je zadnji poldrugi mesec okrog pusta zbrala ubrana druščina kakih petnajstih zanesenjakov. Ob Mitji in Samu še Marko, Aljoša, Andrej-Čičo, Dejan-Pitorček, Alan-Šienca, Ivo, Tomaž, Ivan, Andrej-Šušta, Matija, Matej, Bobo. Pa tudi ženska stran praprovskega pusta je - predvsem s šiviljskim delom - prispevala svoje: Vanja, Liza, Sandra, Ana, Lea, Mojca Patrizia in še nekaj drugih deklet so v bližnji hišici, sedežu z osvojenimi pokali in fotografijami vseh praprovskih vozov, rezale in izdelovale kostume ter merjaščeve glave. Tega tlačanskega dela so se lotile tudi nežne rokice njenega letošnjega pustnega veličanstva, kraljice Filomene Kavke Prstopavke, ki jo domači prepoznavajo z barbarskim imenom Barbara.
Ob pogledu na nekatere elemente na vozu pride človek do prepričanja, da so Praprovci res pustno mahnjeni. Dokaz? Monumentalni goriški grad, ki ga je neutrudni Marko zgradil iz kamenja v treh tednih trdega dela (vsako noč po pet ur), in ki ga je prav tako neutrudni Andrej pokril s 1.200 (tisoč dvesto!) rdečimi 6-centimetrskimi korci, izrezljanimi iz na pol prerezanih plastičnih cevi. »Grada ne bomo po pustu odvrgli na odpad. Ohranili ga bomo in še skregali se bomo, kdo ga bo obdržal,« je napovedal Mitja.
Dan pred uradnim odprtjem Kraškega pusta so v Praprotu dopolnjevali voz z goriškega sprevoda in preizkušali premične mehanizme. Iznajdljivost pri tem res ne pozna meja. Tako je dotrajan pralni stroj služil za preverjanje raznih premikov. Glavi obeh prvih občanov na vozu sta se gibali, kot sta jima poveljevala dva električna motorja. Za premike so uporabili celo vrsto avtomobilskih delov, med njimi tudi motorček za premikanje brisalcev(!).
Nekoč je na tem delu devinsko-nabrežinskega Krasa obstajal nekakšen pustni trikotnik s stranicama Praprot-Trnovca-Šempolaj. V Trnovci je se po mnogo prezgodnjem odhodu nepozabnega Giorgia Markuže pustna mrzlica polegla; Šempolaj prestaja obdobje suhih pustnih krav, ki se - kar se vozov tiče - vleče že sedmo leto. Tako je ostal Praprot ves ta čas brez svojega zgodovinskega rivala.
Mitja je pojasnil domet tega vaškega rivalstva: »Za nas je bilo tudi predzadnje mesto uspeh, le da smo se uvrstili pred Šempolajci!« In dodal: »Letos, brez Šempolaja, ni niti gušta ...«
Pa se je letošnji pust pri žrebanju startne liste norčavo poigral s kraškima vasema: šempolajska skupina mask bo startala tik pred praprovskim vozom, v dokaz, da Praprot in Šempolaj, ob pustu res ne moreta eden brez drugega.

Marjan Kemperle