20 let samostojnosti Slovenije

20 let samostojnosti Slovenije

Solidarnost z okupirano Slovenijo

Množica na manifestaciji v podporo Sloveniji, slavnostni govornik je bil Miroslav Košuta

Dragi prijatelji, tovariši v skupni želji za mir! Zbrali smo se in jaz naj bi govoril - a kaj naj vam rečem, česar ne bi že sami vedeli, česar ne bi že sami občutili, kar naj bi vam kakorkoli osvetlilo absurdnost te norije in morije?
Težko je izbirati besede kot ob grobu, ko pred odprto jamo govoriš dragemu in veš, da te ne sliši, ali govoriš o njem in veš, da so ga vsi prisotni poznali enako dobro ko ti.
Zato je pomembno samo dejstvo, da smo se zbrali - to je naš skupni govor in odgovor. S svojim govorom izpričujemo zavezanost miru, bratskemu sožitju, demokraciji in spravljivemu reševanju problemov in sporov, s svojim govorom pozdravljamo rojstvo samostojne Republike Slovenije in ji želimo moči in razsodnega premoščanja težav, s svojim govorom obsojamo vsakršno nasilje n preklinjamo vojno. V tem je tudi naš odgovor vsem tistim polkovnikom in generalom iz zaprašenega zgodovinskega arhiva, ki ne vejo, da so že zdavnaj mrtvi in odpisani, ker je Zgodovina ob uri zaman trkala na vrata njihovega kabineta: gluhi njenega trkanja niso slišali, slepi njenega mimohoda niso videli, in zdaj ravnajo, kakor da so živi, njihove mračne uniforme paradirajo, po hreščečih zvočnikih govorijo iz sveta mrtvih za svet, ki ga od včeraj ni več.
To ali nekaj takega, kar je težko izraziti in nikakor noče v besede, je v vsakem od nas. Kaj naj vam torej rečem, prijatelji, ponižani in prizadeti kot malokdaj doslej?
Jokal bi lahko, kot jočem v samoti, pa ne vem, ali po mojih licih resnično tečejo solze ali se mi samo trže srce. Jokal bi za vse sanje, ki jih človeku ni damo dosanjati, jokal bi za svojo nesrečno domovino, ki je vsak praznični dan (in ni jih bilo veliko) morala odkupiti s krvjo, jokal bi za mlade fante, ki v eni ali drugi uniformi obležijo, negibni za vselej, kakor da niso še maloprej zdihovali po gozdnem hladu ali svežini reke, kakor da niso prejšnji večer legli z mislijo na morje in z dekliškim smehom v ušesih ali z ekranom v očeh, svetlim od zmag plavih košarkarjev.
Kje naj dobi človek dovolj solz za svojo žalost? Zato ostajam v tišini kot mnogi med nami, mučim se z grenkimi mislimi, iščem tolažbe pri Pesniku. In zaleze me misel, kako se iz leta v leto zbiramo na Prešernovih proslavah, ponavljajoč v prazno, kakor z oglušelim srcem, brez pravega občutenja: Slovenec že mori Slovenca, brata — kako strašnà slepota je človeka!
Do onemoglosti obrabljeni verzi, ki so v svojem prvotnem naboju odmevali pred petdesetimi leti, med vojno in še neposredno po njej, in za katere se je zdelo, da so bili z narodno spravo dokončno razvrednoteni in shranjeni med šolsko čtivo, saj se je trobojnica z rdečo zvezdo umaknila v zgodovino, da bi prepustila svoje mesto novi zastavi bratske sprave sinov in vnukov med grobovi svojih očetov in dedov. Sprave, ki je bila temelj življenju v svobodni, suvereni, samostojni slovenski državi.
Ampak perfidni epoletarji so odločili drugače. Tisti hip, ko se je zastava z novim grbom vzpela na vrh droga, ko je predsednik nove samostojne republike opisal dolgo zgodovinsko pot slovenskega naroda in vzroke njegove dosedanje nepotešenosti, a tudi ponujal odprto dlan za bratsko rokovanje z drugimi narodi južne slovanske veje, je bila v puškini cevi v rokah slovenskega vojaka krogla namenjena drugemu slovenskemu vojaku.
Danes moramo z grozo ugotoviti, koliko slovenskih fantov je tudi na drugi strani. V krvavem krstu samostojne slovenske države znova odmeva v vsej pretresljivosti verz “Slovenec že mori Slovenca, brata...”. Pa ne gre toliko za človeško slepoto, pač pa za grozljiv uničevalni mehanizem, ki so ga nastavili mrtvaki v generalskih uniformah, kakor da ni dovolj strašno, če se pobijajo Slovenci s Srbi, Slovenci in Črngorci, Slovenci in Bosanci ali Hercegovci, fantje, ki bi se na igrišču podili za isto žogo, ki bi v gostilni pili isto pivo, ki bi na plesu škilili za istimi dekleti. Ne! Slovenec Slovenca!
Naj Ljubljančan pade v Ljubljani, prestreljen s slovensko kroglo - je sklenila generalska uniforma.
Ampak mi, ki o uniformah sanjamo, kadar sanjamo o strahu, sprašujemo: Kdo ti je dal pravico, general, v čigavem imenu poveljuješ?
In zdi se mi, ko da je general slišal vprašanje in kaže krivce tudi med nami. V naši mlačnosti in nepripravljenosti, v naivnem prepričanju mnogih, da se lahko veliki zgodovinski preobrati zgodijo brez porodne krvi, predvsem pa v slepoti tistih samozvanih vidcev in vodnikov, ki krmarijo naše življenje, tistih evropskih modrecev, ki so pred dnevi razglasili, da ne priznavajo slovenske in hrvaške samostojnosti, in se niso zavedali, da so s tem prižgali zeleno luč za velikosrbske apetite. Ti politični analfabeti - kako jih smemo drugače imenovati? - prihajajo na Balkan gledat in ne vidijo, spraševat in ne slišijo, so pa uglajeni v ravnanju, spretni v gospodarjenju in vešči v pisanju deklaracij. Najraje deklaracij o človekovih pravicah in svobodi. Po pogojem, seveda, da jih ima človek pravico ubogati in da je svoboden misliti tako, kot odločijo oni.
V Evropi mrgoli strokovnjakov za vsako ped zemeljske oble, da ne govorimo o vprašanjih Sovjetske zveze, vprašanjih Daljnega in Bližnjega vzhoda, obnaša pa se, ko da ni nikdar slišala za Balkan, ko da ničesar ne ve o Srbiji, o težkem sožitju Hrvatov in Srbov, ničesar o slovenskih težnjah in njihovem občutju pripadnosti srednjeevropskemu kulturnemu in gospodarskemu prostoru. Vsak srednješolski profesor zgodovine bi jim lahko povedal, da imajo napetosti tega zadnjega časa svoje korenine globoko v zgodovini in v samem narodnem značaju teh ljudstev, da so pretresale začetek stoletja in da so silovito prihajale na dan že v prvi nesrečni skupnosti jugoslovanskih narodov, ki se je ovenčala z naslovom Kraljevina SHS. In da so se razmere v tem času strahovito poslabšale zaradi ekonomskih in ideoloških problemov in da Srbija iz nobenega zornega kota ni bliže Evropi od severnih republik.
Uvideti bi morali, da je pripravljenost Slovencev in Hrvatov na domovanje v konfederaciji nudila Evropi vse možne garancije za ohranitev navzven nespremenjene države, ki bi obenem omogočila znotraj utrjenih meja enako-pravne odnose med suverenimi in samostojnimi republikami. Kratkovidnost in strah pred nalezljivostjo te jugoslovanske bolezni v širšem evropskem prostoru sta kriva, da padajo žrtve pred samimi vrati Trsta, v osrčju Evrope, in to v najhujšem spopadu od konca druge svetovne vojne. Glas iz uniforme srbskega generala pa je pred nekaj urami grozil, da je to šele začetek.
Žal je za tak razvoj dogodkov v precejšnji meri kriva tudi sama Italija v prvi osebi, ne le kot članica skupnosti, saj od poloma vzhodnoevropskih režimov ima oči samo za to, kar se godi vzhodno od Donave, kakor da je soseda izginila z obzorja. Zdaj pa si ministri natikajo čelade gasilcev, ker jim gori pred vrati!
Vse to, dragi prijatelji, pa veste sami tako dobro kot jaz. Kaj naj potemtakem rečem? Da mi pogosto prihajajo v misli številni prijatelji v Srbiji, prijatelji v Makedonji, v Sarajevu - iz hrvaške, srbske in muslimanske skupnosti - študentski kolegi iz Črne gore. Ob misli nanje čutim, da smo drug pred drugim krivi. Pa ne vem, česa, ne vem, zakaj. Kako si bomo pogledali v oči ob prihodnjem srečanju? Kaj pa imam jaz, kaj imajo oni pri tem, ugovarjam. Ampak vem, da Zlo in Hudo načenjata človeka zavratno. Že pred letom ali dvema sem jasno občutil, kako se človeški odnosi v takih pogojih radi ohlajajo.
In nazadnje se mi pojavi še vprašanje: Kako pa reagira Trst? Ali mu ni nekako nerodno in odvečno? Ali si želi enotno Jugoslavijo samo zaradi italijanske manjšine, da ne bi bila razpolovljena v dve državni skupnosti? Ali je v dnu duše kaj drugega in nam Slovencem zameri, da smo zakuhali to godljo in ga vznemirili in pustili s praznimi trgovinami?
Tovariši, vsakdo od nas je te dni nekaj izgubil, najmanj kako iluzijo, marsikdo od mlajših je ali bo te dni odrasel, mnogim nam je, kakor da umirajo naši sinovi. Naj bi bilo pogrebov čim manj! Naj se fantje vrnejo k svojim dekletom in staršem, možje k ženam in otrokom! Naj mrtvi generali strohnijo v arhivu zgodovine! Naj samostojna Slovenija zaživi v skupnosti svobodnih in enakopravnih evropskih držav! Naj njena zastava plapola ponosno in združuje brate vse, kar nas je sinov sloveče matere!

Miroslav Košuta