Pahorjevo stoletje

Pahorjevo stoletje

Hvala za vse, ... tudi za okno

Foto Kroma

Boris Pahor je svojemu stoletnemu mozaiku včeraj dodal novo dragoceno ploščico. Številnim priznanjem, ki jih je bil doslej deležen, se je pridružilo še eno: naziv zaslužnega občana mesta Trst. Mesta, v katerem se je rodil in preživel večino svojega življenja, čeprav kot vsaka ljubezenska zgodba tudi ta ni bila posuta samo z vrtnicami. Bili so spori, nesporazumi, preziranje: Pahor je mesto nič kolikokrat preklel, a mu kljub vsemu ostal zvest celih sto let. In mu s svojimi romani postavil neuničljiv spomenik. Kajti literatura je trdnejša od kamna ali bakra.

Trst je včeraj prvič počastil Slovenca z najvišjim občinskim odlikovanjem, ki ga je lahko deležen Tržačan. Predvsem pa se mu je zahvalil: za knjige, za resnicoljubje, za vlogo pričevalca in svobodomiselnega človeka. In zato, »ker je živ dokaz, da smo lahko tudi v različnosti aktivni del iste skupnosti,« kot je v italijanščini in slovenščini zapisal župan Cosolini. V različnosti, ki je na primer nacionalna ali ideološka in zaradi katere imamo lahko različna gledanja, a nas danes ne bi smela več ločevati.

Ob vsem tem smo mu Slovenci v Italiji lahko hvaležni tudi zato, ker je svet opozoril, da obstajamo; predvsem tisti italijanski svet, ki je sestavni del našega vsakdana, a se je predolgo delal, da nas ni. Milijonom poslušalcev (njegovo gostovanje v TV-oddaji Che tempo che fa si je ogledalo skoraj štiri milijone ljudi) že leta neutrudno ponavlja svojo življenjsko zgodbo, ki je tudi zgodba naše skupnosti.
Hvala, profesor, ker ste odprli okno na naš svet. In ostali zvesti sebi in svojemu izvoru.

Poljanka Dolhar