60-letnica priključitve Trsta Italiji

60-letnica priključitve Trsta Italiji

Marino Vocci: Spomin na oktober 1954

Marino Vocci

Med vinogradi smo spet našli toplino in solidarnost

Leta 1954, pred šestdesetimi leti, sem bil star štiri leta. Potem ko sem z družino zapustil kamnito belo hišo, ki je stala na rdeči zemlji med vinogradi, oljčniki in kamnolomi moje Kaldanije, sem se znašel na Krasu nad Trstom, v zeleni baraki na openski Doberdobski ulici, ki je bila postavljena na to zemljo kamenja in vetra. Nekaj mesecev pozneje sem neko lepo nedeljo ob koncu septembra spremljal svojega očeta Valentina na trgatev.
V tistem času je bilo v Trstu izredno težko najti delo, zato je tudi moj stric Biagio izbral pot emigracije v avstralski Brisbane. Tudi on je nekaj let prej s svojo družino zapustil Istro in po nekaj letih se je odločil, da opusti skromen cvetlični vrt, s katerim se je ukvarjal na mali njivi zraven gosposke vile v Bazoviški ulici. Valentin je upal, da bo poleg njegovega skromnega bivališča lahko prevzel tudi njegovo delo z rožami, a so ga zavrnili, ker je bil preslaboten. Tako je bil sprejet na dnino v Piščancih.
Ob odhodu iz Istre je zapustil sovražen svet (slovanski in komunističen), kjer se je ponosni Valentin tako kot številni drugi Istrani počutil kot tujec na svoji zemlji. In prišel je v svet, ki bi bil moral biti sovražen in hudoben (slovanski in tudi komunističen). Tistega dne je v Piščancih razumel, da ni bilo tako. Med vinogradi in oljčniki Piščancev je znova odkril vrednost in toplino solidarnosti in prijateljstva in to sem tistega dne občutil tudi sam. Tudi tistega septembrskega dne sem videl dve solzi polzeti po licih svojega očeta, ko sva skupaj gledala preko mesta in sinjine morja in sva videla cerkev sv. Jurija, ki je, osvetljena od savudrijskega svetilnika varovala »naš« Piran. V tistem trenutku se mi je vse, kar je bilo videti onstran zaliva zdelo neznansko daleč, skoraj nek drugi svet. Danes bi »po frančiškansko« rekel, da sem prišel ... s konca sveta!
Šele leta 1978 sem v anagrafskem uradu mesta soli in Tartinija, skupaj z Liliano, ki je bila na tem, da postane moja žena, odkril, da nisem bil rojen v Kaldaniji pri Piranu, temveč še dlje ... v Bujah.
Oddaljeni svetovi so si lahko zelo blizu, kot sem odkril na sončen jesenski dan oktobra 1954. Takrat smo šli na kratek gozdni sprehod z Opčin v smeri Proseka in smo prišli na izredno razgledišče, ki sem ga pozneje spoznal pod imenom Vedetta d’Italia. Šli smo mimo svojevrstnega bezbolskega igrišča »Solder Fields«, kjer so igrali čudno igro, o kateri mi je mama pravila, da zelo spominja naš »pandul« ali »parzutolo«. Zaznal in odkril sem nove in oddaljene svetove, z ameriškimi vojaki, ki so dišali po kafri in čingumu. Potem smo na tla razgrnili rjavozeleno plahto in skromno pomalicali. Med brinjem, hrastiči, gabri in izrednimi jesenskimi barvami ruja sem se počutil znova doma, bil sem spet v svojem svetu, na svojem Krasu.
To se je dogajalo v dneh podpisa tistega Londonskega Memoranduma, ki je leta 1954 zaznamoval konec neke realnosti, tistega Svobodnega tržaškega ozemlja in torej Cone A, kjer sem se nahajal in Cone B, ki smo jo zapustili.
V tistih dneh bližnje in obenem daljnje jeseni leta 1954 sem zaznal vrednost pravega prijateljstva med ljudmi, ki živijo drug ob drugem. Zaznal sem, da različen jezik sam po sebi ne ogroža nikogar in je ravno bližnji/daljnji teritorij tisti prag srečevanja in soočanja.
Smo seštevek dni in emocij, ki smo jih doživeli in mislim, da se je v meni prav v tistih dneh pred šestdesetimi leti začel utrjevati občutek vrednosti, lepote in etike obmejnosti, ki pomeni, kot je govoril Fulvio Tomizza, valika istrska duša, da ti ni treba izbirati med različnimi komponentami kulture in miselnosti, temveč gre bolj za to, da jih usklajuješ in prepoznavaš kot svoje in so ti v spodbudo, ne pa v breme.

Marino Vocci