60-letnica priključitve Trsta Italiji

60-letnica priključitve Trsta Italiji

Lojze Abram: »Rekli smo, da tudi narava joče zaradi prihoda Italije ...

Lojze Abram

Ob branju polemičnih zapisov, ki so zadnje tedne ponovno polnili časopisne strani in socialna omrežja, bi lahko sicer človek dobil vtis, da ni tako, pa vendar: v Trstu sobivajo različni zgodovinski spomini in različne občutljivosti. Zato ne čudi, da je 26. oktober 1954 za velik del italijanskega prebivalstva predstavljal uresničitev večletnih sanj. Prav tako pa ne čudi, da so tistega dne mnogi tržaški Slovenci žalovali. Med njimi je bil tudi Lojze (takrat še Luigi) Abram, dijak slovenske realne gimnazije v Ulici Lazzaretto vecchio.
»Bil je deževen dan in spominjam se, da smo rekli, da očitno tudi narava joče zaradi prihoda Italije,« se spominja 81-letni novinar. »Najbrž je bil tisti torek pouka prost dan, ne spominjam se natančno, zagotovo pa vem, da nisem bil sredi množice na Velikem trgu. Po mestu smo tiste dni hodili z mrkimi obrazi, povratek Italije ni v naših očeh obetal nič dobrega.«
V tržaških Slovencih so bili še živi spomini na petindvajsetletno fašistično preganjanje, med mladimi, ki so bili v otroštvu prisiljeni obleči uniforme raznih »balilla« in »figli della lupa« (med njimi je bil tudi Svetoivančan Lojze), je bilo vzdušje že nekaj tednov naelektreno. »Ko se je izvedelo, kaj predvideva Londonski sporazum, smo dijaki šli na ulice in protestirali proti prihodu Italije. Spominjam se, da je na Trgu Venezia spregovoril Peter - Piero Sancin.Zahtevali smo guvernerja za Svobodno tržaško ozemlje. Nasprotovali smo prihodu Italije, ne spominjam pa se, ali smo tudi vzklikali Jugoslaviji: iz tistega obdobja se spominjam predvsem bitke za STO. Bili smo zelo borbeni, v sprevodu, na čelu katerega je vihrala tržaška (rdeča) zastava s helebardo, smo šli do Velikega trga. Nam se je zdelo, da bomo izvedli revolucijo, kmalu pa so na trg prišli “ta črni”. No, saj ni rečeno, da so bili vsi črni, ampak nam so se zdeli taki. Napadli so nas in nas zapodili s trga. Z nekaterimi sošolci sem se zatekel v Ulico Roma 15, kjer je bil sedež Prosvetne zveze. Tam je bila “bog i batina” Tončka Čok, spominjam se, da se zbala, da bodo vdrli v stavbo in uničili prostore, a so ostali na ulici in kričali. Kasneje so se nekateri spraševali, zakaj nismo poklicali pristaniških delavcev, da bi nas branili. Ne vem, zakaj jih nismo. Tako se je zaključila “velika” manifestacija slovenskih študentov,« se nasmehne Abram.
Povsem drugačni občutki ga vežejo na maj 1945 in prihod jugoslovanskih partizanov, v katerem je kot večina tržaških Slovencev, a tudi mnogi italijanski levičarji, videl osvoboditelje. »Sedanje polemike glede 12. junija 1945 se mi zdijo absurdne. Trst so osvobodili 1. maja 1945, ali če hočete 2. maja, saj so prvi dan še potekali boji, nikakor pa ne 12. junija. Naša družina je stanovala v Borštiču, današnji Ulici Timignano. Prvega maja je zagorelo v našem dimniku, zato sem splezal na streho, da bi pogasil požar. Kmalu pa sem se moral skriti, saj so po zraku švigale krogle. To so bili zadnji boji med partizani in Nemci. Zajete nemške vojake so nato vodili v svetoivansko kasarno, kjer so v naslednjih tednih zaprli tudi nekaj fašistov. Menda so jih nato odpeljali v Borovnico, ampak tega ne morem trditi, ker jih nisem videl. O tem se takrat ni govorilo. Spominjam pa se, kako so partizani kuhali golaž pri Subanu, kako so zasedli naše nekdanje društvo, to je Narodni dom, v katerem je deloval fašistični Dopolavoro. Vsi smo razobešali zastave in začeli nositi titovke, tudi tisti, ki niso spadali zraven. (smeh) Naše pupe so jih šivale noč in dan. Ko so 12. junija morali oditi, smo bili žalostni.«
Lojze Abram je po maturi leta 1955 delal marsikaj, od črpalkarja do študenta političnih ved, naposled pa se je zapisal časnikarstvu. Zaposlen je bil najprej pri Primorskem dnevniku, nato na radiu Trst A, nazadnje pa je bil tudi prvi predsednik Zadruge Primorski dnevnik. Za mnoge nekdanje otroke pa bo Lojze Abram ostal predvsem dolgoletni urednik živobarvne revije Galeb. »Začel sem kot sodelavec Milana Jereba, od leta 1969 pa jo dobrih petindvajset let urejal na lastno pest.« Tisto mladinsko revijo Galeb, ki se je rodila ravno oktobra 1954. leta ...

Poljanka Dolhar