Mavhinje 2015

Mavhinje 2015

Mrtvi ne plačujejo davkov

Mrtvi ne plačujejo davkov

Na otvoritvenem večeru je bila na sporedu ena sama predstava, ki pa je predstavljala jamstvo za zadovoljstvo publike, saj je bila najnovejša uprizoritev ene najstarejših amaterskih dramskih skupin z neprekinjeno dejavnostjo. Člani dramskega odseka Prosvetnega društva Štandrež so letos izbrali scenarij italijanskega filma iz leta 1952 Mrtvi ne plačujejo davkov. Besedilo Nicole Manzarija še danes nagovarja gledalce, saj je zgodba čisto običajnega človeka, ki ga davki dušijo, medtem ko mali in veliki, skorumpirani politiki uživajo na račun ogoljufanih, nemočnih davkoplačevalcev. Uradnik Marco Vecchietti, ki živi s svojimi dolgovi, zoprno taščo in prav nič solidarno ženo, prejme namreč pismo, da so ga razglasili za padlega v vojni. V njegovem rodnem kraju so si namreč želeli lokalnega heroja, da bi mu občinska uprava postavila spomenik, zato je župan izbral svojega »padlega« med domačini, ki se že dalj časa niso pojavljali v tistih krajih. Marco v hipu ugotovi, da mu bo ta sleparija lahko spremenila življenje, saj mu ne bo več treba plačevati davkov, prenašati žene in tašče, ob tem pa izsiljuje občinsko upravo, naj v zameno za nenavadno uslugo prevzame breme njegovega vzdrževanja.

Zaradi obvezujočega časovnega podatka »padlega v vojni leta 1944« je režiser Jože Hrovat ohranil vintage pečat postavitve, staromodni interjer scenografije Branka Drekonje, Joška in Franka Kogoja pa je v prvem dejanju zgovorno nakazal neugodno stanje družine uradnika. Komedija ni situacijskega značaja: ritem je zato že v osnovi bolj umirjen, a brez upočasnitev. Bolj razburjeni prizori (na primer prepir med ženskama v alpskem hotelu) so delovali prepričljivo in spontano, različne prednosti in lastnosti posameznih igralcev pa so na različne načine obarvale in popestrile vse prizore. Matej Klanjšček je bil zelo kredibilen v vlogi izčrpanega, hkrati predrznega, tragikomičnega protagonista. Provincialnost mamine, suženjsko ubogljive hčerke in gospodovalne žene je oblikovala Daniela Puja, ključno vlogo tašče pa je s pristno zoprnostjo in s prepričljivim oponašanjem hoje, gibov in izrazov starejše osebe odigrala Mojca Dolinšek. Uspelo karakterizacijo naivno spletkarskega, podeželskega župana je z običajnim energetskim nabojem orisal Božidar Tabaj, v posrečeni kombinaciji s komično flegmo občinskega »majordoma« Giufredija (Marjan Breščak). Z njimi so s solidnimi nastopi zaslužili lep aplavz publike še Vanja Bastiani, Marko Brajnik, Sandi Molar, Jože Bezjak, Egon Cijan in Ivan Jedrlinič. Kostume je podpisala Nevenka Tomašević, izvirno glasbo pa Mirko Vuksanović.