Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Olje v zameno za ribe, a tovariš bi raje kranjsko klobaso

16-letni Ivan Kante pred kvesturo v Trstu leta 1945. Prišel je v Trst s 17. Gregorčičevo brigado - Pročeta

Ne vem koliko ljudi se bo odzvalo na vabilo tega časopisa, da bi se s svojimi pričevanji spomnili na dogodek izpred 65 let v našem mestu. Kar se mene tiče pa imam nekaj za povedati. Osredotočil se bom na tiste trenutke, ki so se odvijali okrog mene prav v prvih dneh maja 1945.
Ne bi našteval vse mogoče situacije, ki sem jih doživel v poldrugem letu partizanstva od Benečije pa do Polhograjskih dolomitov, vse od Trnovskega gozda, Vipavske doline in do našega Krasa, ob lepih vremenih in v globokem snegu in mrazu. Omejil se bom na Trst in na svojo izkušnjo pri osvobajanju tega mesta, kjer sem leta 1926 zagledal luč sveta.
Bili so zadnji dnevi aprila, ko smo pospešeno korakali, da bomo čim bliže mestu. Bil je to udarni bataljon XXXI. divizije, kjer sem se znašel slučajno kot edini Primorec - Tržačan. Ko smo se iz Vipavske doline prebili na Kras so se oči vsakogar od nas svetile od radosti za konec vojne in zaradi tega, da bomo ta dogodek praznovali prav v Trstu. V mojem Trstu, kjer sem se rodil, kjer sem nekaj časa obiskoval šolo, nato pa se zaposlil, dokler »naša« tedanja oblast ni odredila, da so slovenski fantje in možje nevarni za njihovo strahovlado in nas odvedli v posebne bataljone.
Prvega maja smo se nahajali v Briščikih in tam čakali na vodiča, ki pa je zatajil in ni prišel kot je bilo dogovorjeno, tako, da smo bili prisiljeni ostati v vasi do naslednjega jutra. Drugega maja smo bili že v mestu, brez strela smo prečkali mesto in se nastanili v veliki kasarni v Ul. Rossetti, ki je bila medtem že izpraznjena. Že drugi dan so nam določili mesta, kjer bomo stražili, da ne bi prišlo do incidentov ali ropov. Nekateri so bili poslani v redakcijo italijanskega časopisa, drugi v neko banko, tretji v neke magazine živil in moke.
Mene in nekega tovariša so vkrcali na neki »džip« in odpeljali v Ul. Valdirivo v neko avtomehanično delavnico. Tu da moramo paziti na imovino teh prostorov in da nobenemu tujcu ne dovolimo v notranjost.
Naslednji dan se odločim, da grem pogledat kaj se dogaja okrog nas. Napotil sem se na nekdaj bližnjo postajo vodnih poštnih letal prav blizu kanala (danes pomorska kapitanija). Takrat je bila v tej stavbi komanda nemške mornarice. Ko stopim noter me ustavi neki naš tovariš in me vpraša, kaj iščem. Odvrnem mu, da kaj za pod zob, saj sva oba iz iste enote. Pokazal mi je, kje so neki zaboji polni vrečk medu in tudi kje je olje, če imam potrpljenje, da si ga natočim. Povedal je tudi, kje so zaboji z milom, a to me ni zanimalo. Našel sem nekaj čutaric in jih napolnil z oljem, si nabasal nekaj medu, pozdravil tovariša in odšel. Ko sem odšel, sem videl prav zraven Gopčevičeve palače gručo ljudi, ki se je prerivala, da bi si nabavila nekaj rib (škombrov) od priložnostnih ribičev. Tudi sam sem se pridružil ostalim, a škombrov ni bilo več, plen je bil namreč zelo skromen.
Šinilo mi je v glavo, da bi tudi sam poskusil kupiti ribe, to bi bilo presenečenje za mojega soborca, ki je potrpežljivo čakal, da se vrnem. V tistem trenutku vidim, da prihaja barka, se približam in vprašam ali ima kaj za prodat. Imel je nekaj ulova, toda zelo malo, tako, da je vsakomur od odgovoril, da ne proda nič. Ko so se ostali ljudje oddaljili, sem se mu približal in mu prišepnil, ali bi bil pripravljen zamenjati ribe za olje in bil je takoj za to. Predlagal je, da gremo k njemu na dom in da bo žena vse pripravila. Zgodilo se je, da je gospa ribe očistila in ocvrla, zraven mi je dala še nekaj solate, jaz pa sem jima pustil čutarico olja, odšel zadovoljen in ko sem se vrnil k svojemu tovarišu, sva začela pojedino. Ni bil preveč prepričan, njemu bi bolj teknila kakšna kranjska klobasa, a kaj bi, saj ni mogoče imeti vedno na razpolago, kar si človek želi. Škoda samo, da nisvaa imela s čim zalivati.
Po tem dogodku so se odvijale še druge lepe stvari dokler ni prišel čas, ko je bilo treba zapustiti mesto, ker mi partizani nismo odločali o prihodnosti teh krajev.

Košuta Drago