Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

1. maja 1945 so bila okna zastrta: za Tržačane smo bili še vedno ščavi ... (1. del)

Gospa Vlada v svoji tržaški kuhinji (KROMA)

Če bi bilo življenje film, bi življenje Vlade Šebek Bidovec lahko naslovili Partizanka Morana. Kajti njeno dolgo življenjsko zgodbo je zaznamovalo partizanstvo v najširšem pomenu besede. V podobnem pomenu, ki ga je temu pojmu dal Antonio Gramsci, ko je nekoč zapisal: Življenje je partizanstvo, je zavzemanje stališč in boj proti brezbrižnosti.
Vlada Bidovec, partizansko ime Morana, pravi, da je v mladosti politika ni zanimala. Iz njene dolge in kot film razburljive pripovedi postane kaj kmalu jasno, da jo je zanimala predvsem pokončna drža, »ravna hrbtenica«, kateri je ostala zvesta vse do danes. Strniti njeno skoraj triurno pripoved, polno vtisov, podatkov, detajlov, na dve časopisni strani, ni bilo lahko, a žal nujno.
Vlada je odraščala v Mariboru, nato pa kar nekaj let preživela v Trstu, kamor se redno vrača. Njena tržaška zgodba se je začela sredi druge svetovne vojne, ko so jo fašisti izključili z ljubljanske univerze, ker se ni hotela vpisati v njihovo organizacijo.
»Takrat sem že imela absolutorij, bila sem pri koncu študija. Ko so me izključili, smo se prehranjevali v ljudski kuhinji in tam sem dobila prve zveze s partizani, z Osvobodilno fronto. Teta, ki je prišla iz Trsta v Ljubljano, je rekla: Ne boste stradali, pridite v Trst, na Katinaro. Tam je bil naš stric Anton Piščanc župnik. Bilo je leta 1942.«

Ste se pri njem seznanili z ilegalnim gibanjem?
Stric je poznal veliko ljudi, pri njem so se shajali antifašisti. Tu je bila tudi moja sestrična Darinka, ilegalno ime Slovenka, ki je organizirala žensko antifašistično organizacijo. Po kapitulaciji Italije smo šli v Brkine, da bi se pridružili partizanom. Ko je Matevž Velušček, ki je bil sekretar pokrajinskega odbora za slovensko Primorje, zvedel, da se v Trstu znajdem, je rekel, naj se vrnem in organiziram tamkajšnjo mladino.
Vrnila sem se v Trst oziroma na Opčine in moje prvo srečanje je bilo s Slavo Čebulec - Katro, ki ni mogla verjeti, da sem hodila naokrog prav nič po tržaško oblečena, s strganimi čevlji ...
Prek nje sem dobila zvezo s slikarjem Jožkom Cesarjem, z njegovo pomočjo pa smo začeli organizirati mladino: v vseh okrajih in moram reči zelo zelo uspešno. Res smo bili mladinci med prvimi in najbolj borbenimi. Vse velike akcije v mestu je opravila mladina.
Danes si težko predstavljamo, kaj pomeni postaviti na noge ilegalno organizacijo.
S posredovanjem znancev si izvedel, kdo je zanesljiv. Pazili smo predvsem, da so to bili zavedni ljudje, antifašisti: izredno važno je bilo, da ne bi prišlo do izdaje. Pazili smo tudi na to, da so bili narodnostno zavedni, če pa niso bili, sem velikokrat organizirala tečaje slovenskega jezika. Ti mladi fantje in dekleta so zelo slabo govorili slovensko, tudi pisati niso znali, ker so hodili v italijanske šole ...
Sestanke smo imeli pri zavednih družinah, pri Sv. Ivanu na primer pri Rožančevih. Rožančeva mamca je postala naša druga mama. Vedela je, da imam rada fižol in kadar sem prišla do njih, me je na štedilniku vedno čakal lonček fižola. Res, imeli so nas zelo radi, ker so videli, da smo pošteni in da nam gre za to, da bi pomagali Slovencem. V tistih časih je bilo zatiranje res hudo, fašisti so pretepali, mučili, zapirali naše ljudi. Velikokrat se je zgodilo, da si prišel v hišo, kjer smo imeli sestanek, pa nam je kaka mamca dala svoj krožnik mineštre. Velikokrat sem se mu tudi odpovedala, čeprav sem bila lačna, ker sem videla, da je bil tisti krožnik potreben ožji družini. Ampak tako smo preživeli.
Koga se še spominjate iz tistega obdobja?
Zelo zavedna je bila družina Side Sancin na Kolonkovcu, njena mama je tam imela pekarno. Sida je bila zelo aktivna, tu je bilo kot pri Rožančevih: mama nam je dajala kruh in kadar smo prišli, nam je vedno pripravila kako kosilo. Podobno je bilo pri Kodričevih pri Sv. Ani, kjer so bili Dušan, Miloš, Božena in celo mati Marička, ki so ogromno žrtvovali.
Spominjam se Stanke Hrovatin, ki je bila zelo aktivna kurirka na Opčinah, a tudi gospe Eme Tomažič: ko je bilo že vse kompromitirano, ko nisem bila nikjer več varna, mi je dovolila, da prespim pri njej v Ulici dei Porta.
O tem gibanju in OF so veliko pisali, velikokrat pa ni nihče omenil teh naših zavednih žensk in mater, ki so toliko žrtvovale. Bili smo ilegalci, nismo vedeli, kje bomo prespali, kje bi se lahko umili ali preoblekli. Bili smo na begu, ničesar nismo imeli, one pa so nas sprejele pod streho, nam velikokrat dale del sebe, kljub temu, da je bilo takrat v Trstu izredno težko.
Z nami so sodelovali tudi slovenski intelektualci, srednji sloj, ampak v glavnem so bili v naših vrstah zelo preprosti ljudje, delavci, ki so res veliko žrtvovali ...
Občasno se je v vaše vrste vrinil tudi kak izdajalec.
Bili smo realno v nevarnosti, da bi nas lahko odkrili: občasno so nas res in so nato izselili ali zaprli cele družine, posebno, ko se je v naše vrste vrinil esesovski agent Harauer. Ne spominjam se, kako smo dobili zvezo z njim, ampak nekdo ga je gotovo predlagal. Ta človek je dobil vpogled v našo organizacijo in meni se je zdelo čudno, ker je hotel vse vedeti: to je bila namreč stroga tajnost, glede konspiracije smo imeli izredno točna pravila in navodila ...
Pri njem je bil nekega dne sestanek, živeli so na Piazza Garibaldi, v vogalni hiši v 4. nadstropju in ker sem prišla na sestanek prezgodaj, sem čas porabila za prebiranje pošte. Bila sem ob mizi, pride njegova stara mati in me povabi v drugo sobo, kjer mi na steni pokaže sliko mladega fanta: poglej, tega mojega vnuka so partizani mučili in ga ubili. Ženska je rekla, da se bo Harauer maščeval in da bo na hrbtih pisal imena tistih partizanov, ki so zakrivili smrt njenega vnuka.
V tistem trenutku sem si rekla, ali se je ženski zmešalo, vrnila sem se v kuhinjo in spet začela pregledovati pošto. V tistem se na vratih pojavi SS-ovc: jejžeš, ali je to mogoče! Poberem papirje, jih denem v torbo, ta stara baba pa me drži za roko: ne, ne, to je naš človek, kar počakajte, kar počakajte. Zbežala sem po stopnicah, nisem vedela, kam naj grem, vedela sem, da bodo prišli Lučka, Sida in ostali člani, zato sem hodila po trgu, a nikogar od nikoder. Pa sem šla proti Viale XX settembre, kjer mi Sida pove, da sta z Lučko srečali tega Harauerja in nekega SS-ovca, ki je Lučko aretiral, ona je pa zbežala.
200 ljudi je bilo takrat aretiranih v Trstu, predvsem ožji sodelavci OF.
Takrat ste aretaciji ušli, kasneje pa je ta usoda doletela tudi vas.
Nekega dne, ko sem šla po Ul. Carducci, sem srečala Igorja Deklevo, sošolca iz Maribora, ki je bil po vojni zdravnik v Vidmu. Njegova mama je bila iz družine mecena Kalistra, ki je podpiral na primer Frana Levstika. Igorja sem vključila v našo organizacijo: bil je izredno aktiven, vedno pripravljen na vsako akcijo. Tako sta 27. aprila 1944, na dan Osvobodilne fronte, z Dušanom Kodričem obesila tri zastave na tisti štirideset metrov visoki stolp pri Sv. Mariji Magdaleni: italijansko zastavo z zvezdo, slovensko zastavo z zvezdo in rdečo zastavo. In seveda je Igor, ki sem mu dala ilegalno ime Miha, splezal na stolp. Obesil je tri zastave in ob sestopu razžagal stopnice, da jih ne bi mogli več sneti. Oče Sancin je medtem stražil po via Costalunga, da ne bi policisti in fašisti odkrili, kaj se dogaja ...in hvala bogu, akcija je uspela. Drugi dan so ljudje hodili mimo in se čudili, prišli so policisti in šest ur niso mogli sneti zastav: nekateri so se smejali, nekateri so se bali, zlasti fašisti, ki so se zavedali, da je v mestu organiziran odpor. Isto se je ponovilo 1. maja 1944.
Ampak nacisti so bili Igorju na sledi.
Nekega dne so prišli k njim domov, da bi ga aretirali. Hoteli so ga odpeljati in takrat je prosil, če lahko gre na stranišče: iz 2. nadstropja je splezal po odvodni cevi za deževnico in zbežal. Aretirali so najprej očeta, nato še mater. Očeta so ustrelili med dvainsedemdesetimi talci na Opčinah, mati je končala v Rižarni.
Naslednji dan smo bili spet zbrani pri Rožančevih, zopet smo imeli sestanek, bil je »coprifuoco«, bilo je že okrog 21. ure, ko je nekdo potrkal na vrata in je mati Rožančeva rekla: Zdaj je pa prišla policija. A na vratih je bil Igor-Miha, izpod plašča vzel tri vrečke zlata in rekel: To je pa zlato, ki sem ga od doma prinesel in ga bom dal za Osvobodilno fronto, za utrditev slovenske valute. Takrat je ravno najvišja slovenska oblast sprejela odločitev, da bodo ustanovili banko in da bo slovenski dinar kot veljavna valuta.
Na mizo je stresel te tri vreče, bili so tudi briljanti zraven, in mati Rožančeva mu je rekla: a si sploh pomislil, da je to premoženje tvoje družine in da ga boš zdaj daroval OF? Rekel je: Kaj mi pa vse to bogastvo pomaga, če nimam nikogar. S kupa je vzel medaljon in rekel, da mi ga daruje v spomin na svoje starše. V medaljonu sem videla sliko očeta in matere in sem rekla: Hvala ti za tvojo velikodušnost, ampak mene na vsakem koraku iščejo, aretirali me bodo. Pride morda čas po vojni in ga boš daroval svoji ženi. Res ga je vzel, potem pa rekel: Te tri vreče zlata dam samo pod pogojem, da jih Morana nese na osvobojeno ozemlje.
To smo povedali tudi okrožnemu odboru OF in Branko Babič je rekel, da moram res na pot, ampak s kurirko: ona naj nosi te vreče zlata. Šli sva proti osvobojenemu ozemlju, proti Čepovanu: peš iz Trsta čez Kras in se med potjo ustavljale in prespale po družinah. Pridemo v Gorico, tudi tu smo prespale pri neki družini in tisto noč sem imela čudne sanje: zbežala sem z zapora.
Zjutraj sem bila nemirna, čim prej sem hotela na pot. Šli sva peš do Črnuč in se začeli vzpenjati proti Čepovanu. Lezli sva v hrib, po snegu, in zagledali četo vojakov: nisva vedeli, ali so fašisti, partizani, domobranci, zato sva požrli prepustnici za osvobojeno ozemlje. Bili so belogardisti in fašisti in kapetan je začel spraševati, kam greva. Rekla sem, da imam doma družino, zato greva po hrano. Čudil se je moji lepi slovenščini, rekoč: Ti si pa visoka funkcionarka in imaš s seboj celo kurirko, a ne? Seveda sem zanikala, rekoč, da sem pač učiteljica na Krasu ...a ni verjel.

Poljanka Dolhar