Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

»Non posso, sono la moglie del questore di Gorizia.« (2. del)

Arhiv NŠK

Aretirani sva bili in ker nisva bili vklenjeni, sva se hoteli rešiti zlata. Vedela sem, da mi je Igor zaupal veliko odgovornost, zato sem jih med dvema padcema sama zakopala v sneg. Tretjo pa sem v Črnučah, kjer je bilo polno zajetih partizanov in sem si izprosila, da grem na stranišče, izročila neki ženski, najbrž poštarici: boljše, da jo ona dobi kot Nemci ...
Peljali so nas v goriški zapor: bila nas je dolga vrsta, spremljala pa sta nas samo dva domobranca ali fašista. Rekla sem, pa zbežimo! Sekretar OF, imena ne bom povedala, je rekel: Tiho bodi, baba! Prav, pa tiho bodi baba, sem si mislila.
V celici je bilo veliko deklet, med njimi tudi dve iz Gorice, naslednje jutro pa me pridejo iskat v celico in me dva Nemca peljeta po goriških ulicah na zaslišanje. Takrat nam nasproti pride množica ljudi, ne vem, če je bila procesija ali pogreb in jaz ...frk, sem zbežala. Zgleda, da sem tekla kot Emil Zatopek in me nista ujela. Gorice nisem poznala: kaj zdaj? Potrkala sem na vrata s slovenskim imenom in ženski povedala, da sem zbežala iz zapora. Svoj nov kostim sem želela zamenjati za drugo obleko, a je rekla: Zgini partizanska kurba, drugače te prijavim policiji! Na koncu mi je dala moški klobuk, a bil je tako grozen, da ga nisem hotela nositi ...
Po cesti je takrat prišla ženska v krznenem plašču in spet sem povedala, da sem zbežala iz zapora. Slovenščine ni znala, jaz le nekaj italijanščine, a sem jo prosila, naj mi pomaga do partizanov. »Non posso, sono la moglie del questore di Gorizia.« Gledali sva se, naposled se me je usmilila in me pospremila do bloka, kjer so ji vsi fašisti salutirali. Ne vem, zakaj, a nisem mogla verjeti, da bi me predala fašistom. Rekla je, naj mi bog pomaga, a da naprej ne more.
Brez težav sem prišla v Renče, kjer je bila partizanka Ana, a je bil ravno »rastrelament«: četniki in Nemci so iskali bunker, ki je bil skrit v hlevu. Prav tja noter so me skrili, mater, s puškami so tolkli po tleh, da bi slišali votel zvok! Dolgo je trajalo, potem pa vse utihnilo. Mislila sem, da bodo zažgali vas, a je prišla Ana in povedala, da so odšli. Jaz pa sem na okrajnem odboru OF povedala, kje sem zakopala zlato. Ponj so poslali 8-letnega pionirčka, ne vem, kje je hodil, a vrnil se je z obema vrečama. Novico so sporočili v Čepovan in na belem konju je prijezdil partizanski oficir, ne bom povedala imena, a še danes ga vidim: vzel je prstan in uro in rekel, to bo pa moje. Če mi verjamete ali ne, ampak v tistem trenutku so mi prišle solze jeze ali ne vem česa: tvegala sem življenje, on pa kar tako vzame ...
Tudi pri drugih akcijah so vam pomagali kurirčki.
Res so nam večkrat priskočili na pomoč. Spominjam se na primer režiserja Franca Giraldija, star je bil 8, morda 9 let: s tramvaja številka 6, ki je vozil v Barkovlje, je stresel vrečo naših letakov, na naslednji postaji pa izstopil. Akcija je bila opravljena, izmišljali smo si neverjetne stvari, da bi imele odmev med ljudmi, da bi pač vedeli, da obstaja neko odporniško gibanje ...
Zaupane so vam bile številne akcije, na primer tista, ki ste jo izvedli v veži tržaške kvesture.
Nekega dne je na naš sestanek mladincev prišel Danilo, ki je bil sekretar Skoja za Primorje, in določil, kdo naj izvede napisne akcije. Svojo sem morala opraviti v bližini kvesture v Ulici XXX Ottobre, ki je bila najvišja fašistična oblast v Trstu. Po zidovih bližnjih ulic sem morala napisati živela OF, dol s fašisti, živela antifašistična mladina Trsta in podobno: z rdečo barvo, seveda. Naročeno pa mi je bilo, naj isto napišem tudi v veži kvesture. Pred vhodom sta stalno patruljirala dva fašista, pot je bila prosta le hip. Dolgo sem hodila tam naokrog s kanglico barve, roke sem imela umazane, naposled sem smuknila noter, napisala vse tri velike parole in ponovno smuknila na cesto. Bežala sem, kar naprej sem čutila, da nekdo hodi za menoj, vse bolj sem bežala in hitela do Marije Magdalene, kjer smo se dobili pri Alenki Tomšič. Kot ostali sem tudi sama povedala, kako sem opravila akcijo, takrat pa je Danilo povedal, da mi je on sledil: prepričati se je hotel, ali si bom res upala napisati vsa gesla v kvesturi. In ker sem jih, me je predlagal v Skoj, ki je bila mladinska komunistična organizacija, a jaz tega nisem vedela: politika me ni zanimala, mislila sem, da je to organizacija najbolj borbenih mladincev ...
Vas ni bilo nikoli strah?
Mislim, da so se največji heroji najbolj bali. Ni me sram priznati: jaz nisem bila heroj »de natura«, po naravi. Bila sem dekle, mladinka, pri triindvajsetih letih, ki sem se tudi bala za svoje življenje. Ampak tako si bil odgovoren, navdušen ... zavedala si se, da moraš zadolžitev opraviti. In sem jo opravila.
Naposled so vas ponovno aretirali.
Sredi aprila 1945 sem zvedela, da brat, za katerega sem mislila, da je padel v Bosni, dela pri OF za Goriško in Benečijo. Zmenjena sva bila, da pošlje kurirko pome: vedno si moral biti do minute točen, jaz pa sem bila zelo nervozna in sem naredila usodno napako, da sem prišla na Trg sv. Antona pol ure prej. Zagledala sem moškega v civilu, zdel se mi je znan, gledala sva se ...bil je tisti belogardistični oficir, ki me je aretiral v Črnučah! Naredila sem napako in zbežala, on pa me je kmalu ujel: Kurba partizanska, ne boš mi ušla! Začela sva se tepsti, jaz pa: Aiuto gente, mio marito me vol copar! Gledali so, pomagal ni nihče. Strgala sem mu jopič, v tistem prideta dva nemška vojaka ...in kasneje sem se znašla na komandi SS na Trgu Oberdan. Zaprli so me v tisti izredno majhen bunker brez dnevne svetlobe, le na vratih je bila majhna odprtina z mrežo. Dan in noč je kapljala voda, še danes ne morem dopovedati svojim otrokom, da ne morem poslušati kapljanja vode. Pred mano je tam partizan znorel.
Po enem tednu se je vrnil tisti belogardist in mi ponujal svobodo in denar, če bi mu pomagala zbežati: to je bilo teden pred koncem vojne, vedeli so, da jo bodo zgubili. Meni so rekli, da sem obsojena na smrt, zato sem čakala smrt in nisem hotela izdati sebe, svojega prepričanja, tovarišev.
Minila sta dva dneva in SS me peljejo na zasliševanje, nič me niso tepli ...morda je bilo že tisto kapljanje dovolj. Polkovnik mi je razkazoval fotografije: moj stric, moja sestrična, vsi naši tovariši. Rekla sem, da ni kogar ne poznam. Čudil se je: saj ste vendar visoki funkcionar OF! Čisto nič nisem, čisto slučajno so me aretirali, sem se izgovarjala. Zasliševal me je, vztrajal, naj priznam, bila sem vsa iz sebe, nisem mogla dihati: prosila sem, če lahko grem k oknu na svež zrak. »A mislite skočiti skoz okno in narediti samomor?« Veste kaj, sem rekla, tako pa res ne umirajo partizani. »Da vam povem čisto po pravici, ko bi imeli take ljudi kot ste vi, ne bi izgubili vojne.« Tudi on mi je ponujal denar, jaz pa sem rekla, da čakam na izvršitev smrtne obsodbe ...

Poljanka Dolhar