Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Od bombonjere v Koroneju do balkona na Velikem trgu (3. del)

Partizanka Morana prva z leve na balkonu tržaškega županstva

Preselili so me v koronejski zapor. Še danes vidim poln pograd stenic, ne morete si misliti, kaj pomeni, da te stenice obgrizejo. Vsake pol ure je nekdo odprl vrata, dan in noč so gledali skoznje. Upala sem, da me peljejo na streljanje ...a je vstopil tovariš Milanović, minister v jugoslovanski vladi in povezava med Rdečim križem in komando mesta Trst. Prinesel mi je bombonjero in zvedela sem, da me iščejo za menjavo z nemškim generalom. 30. aprila so mi Nemci res dali prepustnico in me izpustili iz zapora, kjer sem naletela na kamion belogardistov z brzostrelkami. Zapuščali so svetoivansko kasarno in bežali proti Italiji, med njimi je bil moj sošolec, ki me je eno leto iskal po Trstu. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi me videl ...
Medtem smo vedeli, da se mestu približujeta 9. korpus in Bazoviška brigada, Nemci pa so branili sodišče, pristanišče in Sv. Just. Škof Santin je šel k Sv. Justu v imenu odbora Comitato di liberazione nazionale, a posredovanje ni bilo uspešno, nemška vojska se ni predala.
Mi smo že prej iskali stike s CLN, a pravega sodelovanja ni bilo, pač pa je nekaj domačinov CLN sodelovalo z nami pri osvoboditvi. Prav tako so z nami sodelovali mladina, ženske, delavci. Center je osvobodilo trideset domačinov, ki so sodelovali s komando mesta Trst, drugod so se nadaljevali boji.
Bitke je vodila naša armada, sodelovalo pa je osem tisoč aktivistov, slovenskih in italijanskih.
1. maja so se ljudje zgrinjali na Veliki trg, se srečevali, se objemali, bili srečni, da je Trst osvobojen, da so preživeli. Pred mestno hišo se je zbrala ogromna množica, Boris Kraigher pa mi je rekel: Ti boš govorila v imenu OF. Bila sem na balkonu mestne hiše, nisem bila pripravljena, ljudje pa so že kričali živio Morana. No, zbrala sem se in k sreči so me večkrat prekinjali, tako da sem se lahko vsakič ponovno zbrala in nadaljevala svoj govor, ki je bil seveda prežet z našimi boji, trpljenjem, željo po miru. Ob meni sta stali Ema Tomažič in Cita Perkan, ki se ju na sliki ne vidi, a tudi Ivan Regent in komisar 9. korpusa (njegovega imena se ne spomnim).
Ko sem ob koncu stopila na trg, so me delavci nesli na ramenih, vsi smo jokali od veselja, vsak, ki je sodeloval z OF, je preživel težke trenutke, a bili smo živi, srečni. (Na pripombo, da smo v Trstu doslej mislili, da je bila velika manifestacija 3. maja 1945, je Morana dejala, da je bil v njeni glavi vedno zapisan datum 1. maj in da se živo spominja, da so bili boji še v teku; op. nov.)
Ko pa smo korakali po Korzu, so bila okna tržaških hiš zastrta, tu pa tam je visela kaka slovenska zastava, a si jih lahko preštel na prste ene roke. To smo občutili. Toliko smo žrtvovali: 72 talcev na Opčinah, 4 na via Massimo D’Azzeglio, 42 na via Ghega, toliko žrtev je šlo mimo njih, zdaj pa so bili za zastrtimi okni: za njih smo bili še vedno ščavi, še vedno manjvredna rasa, čeprav smo se borili proti fašizmu. Ko pa so v mesto vkorakali Novozelandci, je bil ves Trst v italijanskih zastavah, ljudje so bili na ulicah, se veselili.
Kakšen občutek ste imeli v tistih štiridesetih dneh? Ste vedeli, sumili kaj se dogaja pri kraških breznih?
Bila sem članica komande mesta Trst, odgovorna za informacije in stanovanja. Čisto po pravici, nisem vedela. Edino to sem vedela, da so k Sv. Ivanu, v kasarno, kjer so bili prej domobranci, vozili te fašiste, kot smo takrat pravili. Da so jih peljali nato na streljanje, pa nismo vedeli ...
Jaz obsojam vsako nasilje, tudi fojbe. Bila so sodišča, lahko bi jih bili postavili pred sodišče, dobro vemo, kdo so bili odgovorni.
Po osvoboditvi ste bili v Trstu zelo aktivni: najprej pri Primorskem dnevniku, nato kot kulturna delavka.
Takoj po osvoboditvi je Kraigher določil, da grem na Primorski dnevnik, ki je bil naslednik Partizanskega dnevnika. Morda zato, ker sem med vojno sodelovala pri izdajanju Tržaške mlade pesti.
Postala sem urednica notranjepolitične in kulturne strani, spominjam se, da sem ogromno pisala, predvsem o zgodovini šolstva na Primorskem, o zgodovini časopisov in glasil. Uredništvo je bilo na Trgu Goldoni, moj prvi urednik je bil Stanislav Renko.Spominjam se, kako je zavezniška vojaška oblast oktobra 1945 ukinila časopis, ker je Primorski dnevnik zapisal, da je vodstvo slovenskih šol prevzel kolaboracionist Baraga ...
Po nekaj mesecih je bilo treba ustanoviti Slovensko prosvetno zvezo, tako da sem delala samo na kulturnem področju. Izredno aktivni so bili Jože Pahor, moj stric Anton Piščanc, moj bodoči mož Stane Bidovec, Drago Pahor in drugi. Ustanavljali smo društva, zbore, to je bila taka aktivnost, tako izredno sodelovanje!
To navdušenje je prihajalo do izraza tudi, ko smo manifestirali za sedmo republiko, zato da bi bil Trst del FLRJ. S srcem, prepričanjem, zavednostjo smo se tepli, da bi bil Trst jugoslovanski, po vseh vaseh so bili napisi Tukaj je Jugoslavija.
Na eni strani so manifestirali nacionalisti, ki so hoteli Italijo, na drugi mi. Večkrat je prišlo tudi do obračunavanj.
Medtem so zavezniki raje sodelovali s CLN in nas počasi izrinili iz vseh palač. Boriti smo se morali za prostore, za vsak razred slovenske šole. Naši so zaveznikom ponudili sodelovanje pod pogojem, da priznajo civilno oblast, ki je izšla iz teatra Rossetti, kjer se je 17. maja zbrala zakonodajna skupščina: 1.348 izvoljenih delegatov je izvolilo mestni osvobodilni svet, v katerem so bili domačini, Tržačani, a ga zavezniki niso hoteli priznati.
Ponudili so nam sicer šolstvo in policijo, a naši so rekli vse ali nič ...in potem smo imeli nič.
Nov pomemben mejnik v vašem življenju je bil junij 1948
Bili smo v palači na Ponterossu in dobimo sporočilo: Stalin je napadel Tita, Jugoslavijo so izločili iz Kominterne. Vsi smo jokali, tudi fantje, saj nismo mogli verjeti, da je to mogoče, potem ko smo se borili za Tita in Stalina. Ljudje niso mogli dojeti, a za vzroke nismo vedeli. Večina se je odločala za Stalina, tudi na primer na Primorskem dnevniku smo bili vsi zanj, ko pa so se zadeve bolj razčistile, je prišel Babič iz Ljubljane in so bili vsi na strani Jugoslavije in Tita. Na Primorskem sem samo jaz ostala za Kominform in so me izključili.
Izvolili so me v predsedstvo Vidalijeve Komunistične partije Svobodnega tržaškega ozemlja, a nisem sprejela: vedno je bil v meni dvom, nisem mogla popolnoma dojeti, da je Tito res izdajalec.
Prišlo je do sporov, sovraštva celo v družinah. Namesto, da bi bili enotni, smo bili razbiti in prav to je najbolj ustrezalo nacionalistom.
Mož je tesno sodeloval z Vidalijem, ker je slednji hotel vzpostaviti stik s Slovenci. Rabil ga je, potem pa sta prišla v navzkrižje, ker Vidali ni odobraval slovenskih predavanj, društev: Bidovec je stalno poudarjal pravice in zahteve Slovencev, zato so ga obsojali, da je nacionalist. Naposled ga je Vidali izključil. Ostali smo na cesti, zelo drago smo plačali svoje izbire, a mi ni žal, da se mu je Bidovec uprl.
S svojimi štirimi otroci ste se naposled vrnili v Maribor.
Mitja Vošnjak, jugoslovanski konzul v Trstu, s katerim sem med NOB sodelovala in me je zelo dobro poznal, mi je garantiral, da se mi ne bo nič zgodilo, če bom šla v Jugoslavijo.
Končala sem pravno fakulteto, a kljub temu nisem mogla dobiti zaposlitve. Od očetove penzije nas je živelo sedem.
Na intervencijo mojega brata, ki je bil prorektor univerze v Ljubljani, sem dobila službo v Metalni kot urednica tovarniškega časopisa.
Kakšno svobodo so vam dopuščali v takratni Jugoslaviji pri novinarskem delu?
Bila sem glavna urednica, ampak nad menoj je bil odgovorni urednik. On je bil v partiji, jaz pa sem leta 1948 iz solidarnosti z Bidovcem sama izstopila iz nje. Glede na to, da sem imela tak staž, so mi pač dali tutorja ...
Ogromno sem delala, časopis je bil na 36 straneh, po tri dni sem bila v tiskarni in delala korekture. Tudi dvakrat na teden so me klicali na Udbo, na okrožnem sodišču so me obravnavali, zasliševat me je prišel državni tožilec iz Ljubljane. Vse sem prepričala, zato ni čudno, da mi je tovariš David nekoč rekel: Veš Morana, ti bi še mrtvega prepričala!
Vedno sem imela občutek, da se ne damo. In če si imel hrbtenico, če se nisi dal uklonit, če si zagovarjal svoje stališče, si jih prepričal.
Tudi takrat, ko me je delavski svet izključil in sem izgubila službo v Metalni: imela sem svoj zagovor, med katerim sem prebrala pismo prof. Vatovcu s FDV: ko bi mi imeli take novinarje Levstikovega kova kot je Bidovčeva, bi bilo v naši deželi drugače. Ko je delavski svet to slišal, so še enkrat glasovali in sem ostala.
Kako danes gledate na vprašanje sprave med Slovenijo in Italijo?
Mislim, da bi bilo tako dejanje koristno. Zakaj si ne bi pogledali v oči, si povedali, bili so pač taki časi, a zdaj živimo na tem majhnem koščku in imamo vsi zadosti, ali naj bi vsaj imeli ...
Pojdi naprej, ampak zločine moraš priznati. Willy Brandt je pokleknil in se opravičil Poljakom, tega pa ni storil noben italijanski predsednik, niti Pertini. Mi smo vedno zločinci, naši štirje Bazoviški junaki ostajajo zločinci. Jasno, obtožujem, da niso italijanske oblasti zmogle toliko poguma, da bi enkrat rekle: Bili so borci za svobodo, demokrati ...če že ne heroji.
Medtem pa je Collotti na Siciliji dobil srebrno odlikovanje za hrabrost: človeku enostavno ne gre v glavo, da je to mogoče.
Kako gledate na današnji Trst?
Malo sivo je v tem Trstu, a vedno se z veseljem vračam. Še se srečujemo stari tovariši, Sida, Ditka Giraldi, Licia Kerševan, ki je bila sekretarka mladinske italijanske organizacije, s katero smo sodelovali.
Najbolj si zadovoljen, ko imaš prijeten občutek, da vendarle ni bilo vse zaman. Da je bilo hudo, a tudi lepo. Vse manj nas je, je pa prijetno. Še smo živi. Mlademu človeku pa lahko samo želim, da ne bi nikoli doživeli tega, kar smo mi. Čeprav se povsod po svetu še vedno borijo in tudi pri nas se ljudje borijo za kos kruha.
In vprašaš se, kako je mogoče, da so se neki tajkuni polastili tega, kar smo prispevali s skupnimi močmi: imeli smo nižje plače, da smo lahko kupovali stroje, gradili tovarne, univerze. Vprašaš se, kako je mogoče, da zdaj propada, kar smo z žulji zgradili iz ruševin. Jugoslavija je odbila ameriško pomoč, sami smo gradili, moja mama in oče sta bila udarnika, zidali so, gradili šole.
Če bi bilo še nekaj osnovne poštenosti, se danes to ne bi dogajalo. Mislim, da smo bili mi bolj pošteni: imel si oblast, ampak od nje nisi imel nič, čisto nič si nisi prisvojil. Ti pa so si prisvojili ljudsko premoženje. To je meni nerazumljivo.

Poljanka Dolhar