Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Kako me je teta Ančka čakala v osvobojenem Trstu

Teta Ančka z malim Petrom Šelhausom (Edi Šelhaus)

Prebral sem poziv Primorskega dnevnika, ki ga redno dobivam v Dom starejših v Medvodah, da nameravate obujati spomine na dogodke pred 65 leti in o osvoboditvi Trsta. O tem sem sicer že večkrat pisal, toda tokrat bom opisal moje prvo srečanje v Trstu z sestro moje mame Julke - teto Ančko. Zaposlena je bila leta in leta v ladjedelnici San Marco v Trstu kot kuharica.
V Črnomlju v Beli krajini sem delal kot fotoreporter pri fotosekciji SNOS-a. Vodil jo je naš vodja partizan, sicer pa profesor in zgodovinar Franjo Veselko. Vedeli smo, da je blizu konec vojne, ko je naš Franjo ukazal premik. Na hitrico smo zložili naš fotoarhiv in vso foto kramo v zaboje. Na voljo so nam preskrbeli kamion in krenili skupaj s partizanskimi kulturniki. Večina jih je komaj čakala, da se bomo pomikali proti Ljubljani. Ko nam je naš Veselko rekel »gremo v Trst«, sem bil eden tistih, ki ga je ta pot še posebej razveselila. Otroštvo sem preživel v Trstu in se seveda razveselil, da se bom po letih in letih spet srečal z mojimi sorodniki, še posebno pa s teto Ančko.
Pot nas je vodila mimo Gorskega kotarja - Gerovo, skozi Mašun in Ilirsko Bistrico. Pred nami je prodirala četrta armada NOB, srečevali smo ljudi izpred okrašenih hiš z našimi zastavami; zaustavljali so nas, skratka to so bili nepozabni posnetki, vendar naš Veselko nas je vseskozi opozarjal »šparajte s filmi, pred nami so veliki dogodki«. Mi pa smo imeli prav malo filmov.
V središče mesta Trst nas je pripeljal partizan - šofer, ki je moral biti iz teh krajev. Ko smo se izkrcali, so borci, ki so nam pripravili pot, opazili, da imamo fotoaparate pozivali »druže, daj snimaj, napravi sliku«. Nihče pa ni vprašal kako in kje bodo prišli do slike. Porabil sem skoraj vse posnetke. Kmalu sem srečal skupino oboroženih delavcev Delavske enotnosti tržaške ladjedelnice. Ob tem se je uresničila moja želja. Nekdo od njih je celo vedel, kje stanuje »šjora Ana« in mi pokazal pot proti Ulici del Lloyd.
Ustavila sva se pred napol porušeno hišo, ki ni imela vrat. Je mogoče, da v teh razvalinah sploh kdo živi? Splazil sem se skozi nekakšen vhod v notranjost, kjer so bili vidni sledovi pravkar končane vojne. Med stanovalci, ki so me obstopili, je bila tudi teta Ančka, ki me je takoj prepoznala.
Temu je sledilo nepopisno veselje. Pa stric Nace? Ignac Berginc doma iz Kobariškega. Pridružila se nam je še sestrična Mili Berginc, ki je bila kasneje vrsto let tudi zaposlena pri Primorskem dnevniku. Napravil sem pred porušeno hišo skupinski posnetek. Mili me je nato pospremila do naše baze in po srečnem naključju pomagala, da sem prišel do nekaj filmov. Seveda sem s tem napravil tudi veliko veselje našemu Veselkotu.
Ko so me večkrat spraševali, kako sem doživljal osvoboditev, sem vedno omenil, da je to dogodek, ki mi je ostal najbolj v spominu. Komaj sem se dobro vživel, že smo se spravili (vkrcali) na tovornjak, ki nas je najprej popeljal proti Ajdovščini, kjer je bila 5. maja 1945 predstavitev prve slovenske vlade. Desetega maja smo se pridružili tovornjakom za pot k osvobojeni Ljubljani, kjer smo doživljali tudi nepozabne trenutke. Eden najbolj srečnih med nami pa je bil profesor - partizan Franjo Veselko, ko je iz Črnomlja pripeljal v osvobojeno prestolnico nepoškodovan fotoarhiv, ki je danes spravljen v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani.

Edi Šelhaus