Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Dnevi bojev, druženja in preluknjanih čevljev

Fantje na Titovi štafeti med Trstom in Postojno (18. maj 1945), Ivančič stoji četrti z leve (arhiv ivančič)

Maja 1945 je Miro Ivančič v prvi vrsti spremljal razburljive dogodke v njegovem rodnem kraju - pri Sv. Jakobu. Domačin, ki so ga v času fašizma preimenovali v Casimira Giovanninija, se tistih dni živo spominja. Pri tem so mu v veliko pomoč fotografski albumi, slednje skrbno hrani v svojem stanovanju v zadnjem nadstropju »nebotičnika« v Ulici Mansanta. Ivančič je bil leta 1945 star 17 let, 1. maja zjutraj pa je oborožen stražil Istrsko ulico. »Okrog 7. ure so začeli prihajati karabinjerji v civilu. Na videz smo se poznali in marešalo me je vprašal, kako je v kasarni. Odvrnil sem, da so jo naši partizani že zasedli in naj tam nikar ne iščejo nesreče,« pripoveduje Ivančič. Karabinjerji so bili s svojimi značilnimi škornji prepoznavni, a so si vseeno šli pogledat kasarno. »Po eni uri so se vrnili živi in zdravi,« zagotavlja Ivančič. Nekaj po 8. uri je na Trg sv. Jakoba privozil tovornjak partizanov s političnim komisarjem za komando mesta Trst Francem Štoko - Radom. Kontovelski borec je nagovoril množico, tamkajšnji stanovalci pa so na oknih razobešali rdeče kose blaga, od majic do cunj. Ivančičeva mati je že tri dni šivala zastavo. Trg se je polnil, prihajali so borci z območja Sv. Jakoba in Magdalene. Ko je Štoka že odšel, pa je navzoče zmotil grozen hrup. Dol po Istrski ulici so pridrveli štirje tovornjaki, iz katerih so nemški vojaki streljali vsevprek. »Ciljali so na vse, kar se je premikalo!« pravi Ivančič, ki se spominja, da je bilo nekaj domačinov ranjenih. Nemci so vratolomno vozili proti središču Trsta. »Mi smo stali na cesti s puškami, oni pa so sedeli v blindiranih vozilih in streljali.« Ivančičeva družina je stanovala na vogalu Istrske ulice, pri teti v prvem nadstropju so bila tri okna. »S tovariši smo prenesli mitraljez na okno, od koder je bil razgled boljši. Nemška vozila so bila brez strehe, »eden od naših pa je vrgel bombo. Tovornjak je začel vijugati in se ustavil pred cerkvijo. Nekaj Nemcev je bilo ranjenih, nekaj tudi mrtvih, ostali pa so peš zbežali po stranskih ulicah proti središču. Italijanske ženice so nas prosile, naj jih pustimo bežati,« pripoveduje gospod Ivančič. Na Istrski ulici so postavili cestno zaporo, Nemcev pa ni bilo več na spregled. »Postojanki smo imeli tudi v Ulici Marenzi in v nekem stanovanju na Trgu Pestalozzi. Z okna je molela »težka breda« (mitraljez, op. ur.).«
V Ulici Bosco, kjer je njegov dedek upravljal gostilno, je Ivančič naletel na skupino kakih tristo utrujenih partizanov. »Pozdravil sem jih, bili so Sicilijanci in Kampanijci. Dedek je zanje odprl polovico lokala, jim ponudil vodo in odprl stranišče.« Italijanski partizani brigad Garibaldi so bili hvaležni, saj so v Trst prispeli iz oddaljenih krajev, z Reke in kvarnerskih otokov. »Pripravljali so se na napad na grad pri Sv. Justu, mi pa smo jih opozorili, da nemški streli segajo do predora Sv. Vida. Prav v tistem trenutku smo v zraku nad sabo zaslišali rafal.«
1. maja popoldne se je Ivančič s skupino mladih tovarišev odpravil v mesto. Prišli so na Garibaldijev trg, pri Marijinem kipcu so prečkali cesto in v njihovo smer se je z visokega sprožil rafal. Štiri ali pet fašistov je s strehe mogočnega poslopja v Ulici Oriani streljalo na cesto. »Čakali so na Angleže ali Američane, da bi se jim predali. Prepričani so bili, da bi jih partizani pobili.« To se je kmalu zatem tudi zgodilo. Ivančič in ostali so takoj stekli v poslopje na nasprotni strani Ulice Oriani, na strehi so se skrili za dimnike. S fašisti so se gledali (in streljali) s strehe na streho. »Eden od nas jo je ucrvl po sosednjih ulicah, da bi poiskal pomoč.« Po mestu so hodili dobro oboroženi partizani Kosovelove brigade. Njim je mladenič povedal, kje se skriva nevarnost. »Mi smo bili samo mulci, v tistih dneh smo prvič v življenju streljali. Oni pa so bili izkušeni borci: povzpeli so se na streho in pokončali sovražnike.«
2. maja so mladi partizani od Sv. Jakoba stražili Ulico San Marco in Istrsko ulico. »Prispeli so angleški vojaki s svojimi tipičnimi čeladami, podobnimi obrnjenim kozicam. Pozdravili smo jih s pestjo, oni pa so si šli ogledat okolico.«
Tretji dan je bil slovesen. V gostilni Jadran, ki so jo večinoma obiskovali Slovenci, se je zbrala množica krajanov. Pripravljali so se na pohod na Veliki trg. »Dvakrat ali trikrat smo zapeli Bratje, le k soncu, svobodi. Gospa Kobolj, gospodinja, pa je sešila slovensko zastavo.« Nenadoma je v gostilno stopil znanec. Navzoče je opozoril, da Italijani pljuvajo na slovenska dekleta, ki v sprevodu od Sv. Ivana in iz Lonjerja hodijo v mesto. Ivančič se spominja, da so bila dekleta elegantna in prikupna, imela so bele srajce in modra krila. S stricem Joškom sta se odločila, da bosta s puško v naročju hodila na čelu šentjakobskega sprevoda. Vsi so se lepo oblekli, nekateri moški so nosili kravato, »da ne bodo rekli, da smo sami kmetje«. Sprevod je brez nevšečnosti prispel do Velikega trga, kjer so bili Slovenci z raznih koncev. »Srečal sem ljudi z Brkinov, pa tudi mlekarico Antonijo, ki nam je 16 let nosila mleko z Jezera. Vsi smo se objemali, bilo je nepopisno,« ganjeno pripoveduje Miro Ivančič.
V prvih majskih dneh so domačini v Ulici Caprin odprli krožek Rinaldi. »Tam je bil sedež antifašističnih žensk AFŽ, v sosednji sobi so bili partijci, stari komunisti, v zgornjem nadstropju pa smo se družili mladi Zveze slovenske mladine (ZSM) in Gioventù antifascista triestina (GAT).« Ivančič je koordiniral ZSM, v to okolje je zahajala tudi njegova bodoča žena Claudia. Po nekaj dneh so mlademu Ivančiču izročili ključe rekreatorija v Ul. San Marco. »Odprl sem rekreatorij, z mano so prišli ostali mladi, prinesli smo knjige in začel sem vpisovati otroke. Kmalu sem jih vpisal 500 ali 600.« Nekateri italijanski domačini, med njimi Rodolfo Crasso (v tistih dneh je ustanovil športno skupino San Giacomo, umrl pa je lani v 94. letu starosti), so zahtevali, naj se center vrne v italijanske roke. Ivančič jih je pozval, naj govorijo s komunistično partijo. »Jaz sem pripravljal dejavnosti za 500 otrok, mame so me že spraševale, kdaj se bomo šli kopat ...« V centru je bilo živo, nameščali so telovadno orodje, zvečer so prirejali plese.
V »Malem Stalingradu« (Piccola Stalingrado je bil vzdevek za območje Sv. Jakoba in okolice, kamor fašisti niso imeli vstopa) pa so že tekle priprave na Titovo Štafeto mladosti. 18. maja je mladi Miro, tako kot ostali člani ZSM in GAT, sodeloval na štafeti, z navadnimi čevlji je pretekel nekaj sto metrov pri Štorjah, »kjer so nam domačinke dale mleko in kruh.« Tudi pogostitvi v Postojni in ob povratku na Opčinah pa je težko pozabiti. Mladi člani krožka so tudi prirejali pohode, izlete in udarniško delo (»leta 1946 nas je iz Malega Stalingrada prišlo na Opčine več kot sto, še pred začetkom dela pa smo bili izmučeni, saj smo prepešačili celo Ulico Commerciale,« se spominja Ivančič), raziskali so tudi marsikatero kraško jamo. Maj 1945 namreč ni bil samo čas zadnjih bojev in prelivanja krvi. To je bil tudi čas preluknjanih čevljev, skromnih obrokov, obujanja dejavnosti in mrzličnega medsebojnega druženja.

Aljoša Fonda