Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

V Trst kot partizan, a partizanov ni bilo več

Z nečakom Evgenom pred železniško postajo 13. junija 1945

Prišel je kot partizan v Trst, toda partizanov ni bilo več. To se je zgodilo Danilu Benčiču iz Hrpelj, ki je bil v prekomorskih brigadah januarja leta 1945 ranjen. Potem ko je okreval v partizanski bolnišnici v Bariju, so ga 7. junija odslovili, partizanski štab pa mu je dva dni kasneje ukazal, naj se pridruži partizanskim enotam v Trstu in naj se za to posluži vlaka. Tako je tudi storil in po več dneh prišel v Trst. Bilo je 13. junija leta 1945. Pokojni Danilo Benčič se je rodil leta 1914 v Hrpeljah, njegovo zgodbo pa nam je posredoval nečak Evgen Dobrila.
Tujerodec
Danilo Benčič je bil leta 1934 vpoklican v vojsko. Leta 1940 se je poročil in se mu je rodila Lenka, toda že leto kasneje je moral od doma v posebni bataljon. To so bili bataljoni, v katere so vpoklicali vse moške, ki so že odslužili vojaški rok in ki niso bili Italijani oziroma so bili t.i. »tujerodci« (it. allogeni). Danila Benčiča so 27. maja leta 1941 poslali v Neapelj, kot sicer vse »tujerodne« Slovence.
Sardinija
Že po nekaj dneh so ga od tod premestili na Sardinijo v zakoten kraj, v katerem je kraljevalo močvirje. Skupaj z drugimi vojaki so morali kopati kanale, da se močvirje posuši. To je vojake stalo, saj so dobili malarijo in visoko vročino, tudi do 41 stopinj. Na Sardiniji vsekakor ni imel priložnosti, da bi se lahko za nekaj dni vrnil domov. Zaradi tega tudi ni videl žene in hčerke tri leta, pač pa so si s sorodniki dopisovali. V enemu izmed pisem je med drugim izrazil željo, da si brado, ki je bila medtem zrasla, obrije doma. A to je ostala le želja.
Osmega septembra leta 1943 je bil Danilo Benčič seveda še na Sardiniji in ni mogel na noben način zapustiti otoka. S Korzike so namreč takoj navalile nemške čete, Benčič in drugi pa so bili navsezadnje še vojaki... Takrat ni bilo na razpolago radia, televizije, časopisov. Pa vendar je nekako izvedel, kaj se dogaja.
V partizane
Slišal je tudi, da so v Jugoslaviji partizani. Aprila leta 1944 mu je lepega dne prišlo na uho, da je bilo v Barletti blizu Barija partizansko poveljstvo. V Barletto so prihajali iz vseh krajev Italije slovenski »tujerodci«, da se vpišejo v partizane. V tistem obdobju so na Sardinijo prišli angleški zavezniki in je Benčiču le uspelo z ladjo peljati se ponovno v Neapelj, ki je bil že osvobojen. Od tod se je z vlakom odpeljal v Bari in nato iz Barija v Barletto, kjer se je vpisal v partizane.
Prekomorska brigada
Benčiča so vpisali v zadnjo Prekomorsko brigado, s katero se je izkrcal na Hvaru. Njegova brigada se je počasi premikala proti severu in iz meseca v mesec prišla do Slovenije. V bližini Črnomlja so partizane januarja leta 1945 napadli nemški vojaki in belogardisti. V bitki je bilo uporabljenih mnogo topov. Blizu Benčiča je padla bomba, v eksploziji pa je kamen silovito zadel njegovo desno ramo in mu zlomil kost. K sreči so ga lahko spravili na varno in ga naslednji dan odpeljali na nek travnik, za katerega sam ni vedel, kje je. Pristalo je angleško letalo, ki je odpeljalo vse ranjence v partizansko bolnišnico v Bariju. Ko se je vojna končala, je bil Danilo Benčič seveda še vedno v bolnišnici.
Trst
Po okrevanju je Benčič zapustil bolnišnico 7. junija leta 1945. Dva dni kasneje se je predstavil partizanskemu odboru in javil, kateri brigadi je pripadal ter povedal, kaj se mu je zgodilo. Povedali so mu, da bo še najlažje prišel do svoje edinice, če se bo z vlakom peljal iz Barija v Trst, saj je bila v Trstu partizanska komanda. »V Trstu ti bodo povedali, kje je tvoja brigada,« so dejali. Benčič se je odpravil na pot z dvema dokumentoma, eden je bil od bolnišnice in drugi od komande. Po večdnevnem potovanju je prišel v Trst 13. junija leta 1945. Oblečen v partizana je na železniški postaji spraševal ljudi, kje so partizani. Tržačani so buljili vanj in niso verjeli svojim očem. Povedali so mu, da jih ni, ker so partizani zapustili mesto dva dni prej. Danilo Benčič je sprva obstal, nato se je podal do Sv. Jakoba k sestri, ki je živela v Istrski ulici št. 86.
»Ko smo ga videli, nismo mogli verjeti, da je še živ,« je poudaril Dobrila, saj se je bila po 8. septembru leta 1943 za njim izgubila vsaka sled. Danilo je hotel obiskati tudi svojega brata Vinka Benčiča, ki je prej bival pri Sv. Ani, nato pa se je preselil v Rojan. Z Dobrilo sta tako stopila na avtobus št. 1 in se odpeljala proti Rojanu, na trgu pred železniško postajo pa sta se postavila pred fotografa, ki je slikal ljudi proti plačilu.
Spet doma
»Danilooooo!!!« je zakričal Vinko, ko je Danilo stopil čez prag bratove trgovine z jestvinami v Rojanu, nad katerim je v slovenščini z velikimi črkami pisalo »Jestvine«. Minulo je namreč več let, odkar sta se zadnjič videla in tudi Vinko Benčič skoraj ni mogel verjeti, da je pred njim stal brat Danilo. Po obisku se je Danilo poslovil, ker je hotel v Hrpelje k ženi in hčerki. Popoldne se je zato podal peš proti Hrpeljam, seveda v partizanski uniformi, toda doma je lahko ostal eno samo noč. Povedali so mu namreč, da je bila njegova četa blizu Opatije. Danilo Benčič je tako odslužil še nekaj mesecev v vojaški obleki, nato pa se je končno vrnil domov.

Aljoša Gašperlin