Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

»Bili so lepi kot na sliki Pellizze da Volpedo« (2. del)

Noemi Glessi Rener med angloameriškima stražarjema pozimi 1945-46

Iz obdobja zadnjih dni aprila leta 1945 se Noemi Glessi (Gleščič) Rener spominja četnikov, ki so pobesneli in ubili več civilistov, in prvih dveh partizanov, ki jih je videla. »Že 30. aprila je k nam domov nepričakovano prišel moj bratranec Pepi Gabrijelčič iz Solkana. Spremljal ga je tovariš, bila sta oborožena in sploh sta bila prva partizana, kar sem jih kdaj videla,« pravi Noemi in nadaljuje: »Še danes pa imam pred očmi veliko projugoslovansko manifestacijo na korzu, ki je potekala med poletjem. S sošolkami z učiteljišča smo stale na vogalu med Korzom Verdi in Ulico Crispi, od koder smo gledale proti Trgovskem domu. Pred njim se je zbrala množica ljudi, ki je nato korakala po korzu. Čeprav je vojna končala le mesec dni prej, smo bile me že lepo oblečene. Imele smo modna krila in pričeske, manifestanti pa so bili preprosti. Med njimi so bili kmetje in delavci, ženske so nosile kratka krila. Bili so ponosni, v njih je bila moč, energija; resnično sem jih občudovala in se v trenutku zavedala svoje narodne pripadnosti. Tudi sama sem bila Slovenka, po korzu pa je korakal moj narod,« pravi Noemi. Njeno narodno zavest je še dodatno okrepil dogodek, ki se je pripetil med shodom. »Naenkrat je prihitela skupina italijanskih desničarjev, prijela enega izmed protestnikov, ga povlekla stran in ga začela tepsti. Ostali manifestanti niso ničesar ukrenili, saj so imeli ukaz, da ne smejo nasesti provokacijam. "Che vigliacchi" sem rekla svojim sošolkam, ki so z mano opazovale pretep. Na kraj so nato prihiteli "cerini". Mislila sem, da bodo pomagali Slovencu, ki so ga pretepali desničarji. V resnici pa so tudi "cerini" začeli tepsti ubogega moškega. Takrat sem v srcu občutila ogromno krivico. Krivico do slovenskega naroda, ki sem ga začutila za svojega,« pravi Noemi, ki je med manifestacijo takoj stekla domov. Sešila si je kokardo z rdečo, belo in modro barvo in se vrnila na korzo. Njene sošolke so jo vprašale, ali se ji je zmešalo. V resnici je takrat Noemi odkrila svojo slovensko narodno zavest, ki jo je fašizem hotel izničiti.
»Veliki večini Goričanov so se takratni slovenski protestniki zdeli grobi, gledali so jih z zaničevanjem. Meni pa so bili lepi, njihovo ponosnost lahko primerjamo z znano sliko, ki jo je leta 1904 naslikal italijanski umetnik Giuseppe Pellizza da Volpedo in nosi naslov "Il Quarto stato". Slovenske protestnike sem med svojimi razmišljanji primerjala tudi z angloameriškimi vojaki, ki so takrat bili v Gorici. Le-ti so bili lepo vraščeni, imeli so lepo ritko, ki je napolnila hlače, ne kot naši, ki so bili suhi. Bili so zlikani in vedno urejeni, toda drug za drugim so izgledali kot piščanci, ki jih gojijo v farmah. Bili so pravi dokaz, kako je ameriška vzgoja imperzonalna,« pravi Noemi, ki se je po veliki projugoslovanski manifestaciji takoj vpisala na tečaj slovenščine. »Šla sem v Križno ulico in rekla, da sem Slovenka, čeprav ne znam slovenščine. Z drugimi mladimi so mi dali razne zadolžitve, že jeseni istega leta pa so mi ponudili učiteljsko službo. Jugoslovani so namreč takoj odprli šolski urad, to pa je bila izredno pametna in pomembna poteza, saj so omogočili, da smo v šolskem letu 1945-1946 odprli šole v domala vseh slovenskih vaseh. Če jugoslovanske oblasti takrat ne bi odprle šolskega urada, bi bili po vsej verjetnosti tudi na Goriškem kot v Benečiji, kjer so morali na prvo šolo čakali več deset let. Po štiridesetih dneh jugoslovanske prisotnosti v mestu je šolski urad deloval pri italijanskem provediktoratu pod nadzorom zavezniške vojaške uprave. Učiteljev je sicer leta 1945 primanjkovalo. Mnoge so med fašizmom poslali v razne italijanske kraje, drugi so ostali v Jugoslaviji. O italijanskih ezulih se veliko govori, o naših pa skoraj nič. Vsekakor so meni predlagali, naj postanem učiteljica,« se spominja Noemi. Čeprav slovenščine ni dobro obvladala, se je odločila, da bo učiteljsko službo sprejela. »Poslali so me v Bovec, kjer sem se oglasila pri angleškem guvernerju. K njemu je prišel tudi Tone Berginc iz Loga Čezsoškega in me zaprosil, naj pridem za učiteljico v njihovo vas. Ponudbo sem sprejela in tako sem v šolskem letu 1945-1946 poučevala v enorazrednici v Logu, ki jo je obiskovalo približno trideset otrok. Tone Berginc mi je skupaj z ženo Pepo priskrbel sobo v njuni hiši, tako da sem postala kot družinski član, zato pa sem stike z družino ohranila do današnjih dni. V Logu sem se imela čudovito, od otrok sem se naučila slovenski jezik, obiskovala sem vaščane, njihove domove in hleve, vsi so me sprejeli za svojo,« pravi Noemi, ki je naslednje šolsko leto poučevala v Biljah.
»Po razmejitvi septembra leta 1947 sem poučevala v osnovnih šolah v Števerjanu, Dolu, Doberdobu in Gabrjah,« še navaja Noemi. Po vojni je polagala izpite na umetnostnem liceju v Benetkah, tako da je po vrnitvi poučevala likovno vzgojo na slovenski strokovni šoli v Gorici, nato pa še na nižji gimnaziji in učiteljišču. »Potem sem se odpravila v Rim na natečaj. Z malo sreče mi je uspelo, da sem na njem zmagala. Začela sem poučevati na italijanskih šolah, najprej na nižji srednji šoli v Krminu, kjer so me sprejeli zelo lepo, nato na tehničnem zavodu v Trstu in na znanstvenem liceju v Gorici. Upokojila sem se leta 1982,« pripoveduje o svojem življenju Noemi, ki se je po vojni poročila z Bogomilom Renerjem, profesorjem latinščine, grščine in za krajše obdobje tudi umetnostne zgodovine, dolgoletnim ravnateljem goriškega klasičnega liceja Primož Trubar in umetnostnim kritikom. V zakonu so se jima rodili štirje otroci.

Danjel Radetič