Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

»Naša zemlja je svobodna, tu bomo gradili boljšo bodočnost«

Zavezniki se pogovarjajo z domačini (Križ)

Čudoviti maj 1945
Mnogi so se že veselili zmage, ko smo v Križu še trepetali, vendar so se 2. maja Nemci končno predali. Po treh neprespanih nočeh, smo se iz pejce-zaklonišča vrnili domov. Streljanje je polagoma ponehalo in vas je postajala prijetno živahnejša. Stopili smo na ulico, ko je pred hišo pridrvel s kolesom mlad vojak v uniformi. Bil je do zob oborožen slovenski partizan-domačin, ki je po hudih bojih hitel domov pozdravit drage starše. Kar naenkrat je vas menjala lice. »Zmagali smo, svoboda, svoboda, svoboda! Trst je naš!« je ljudstvo veselo vzklikalo z vseh koncev. Po oknih in na drevesih so zaplapolale slovenske zastave. Dolgo smo pričakovali ta dan! Morda bo tokrat res konec vojne in trpljenja?
Trumoma smo hiteli do pokrajinske ceste, na kraj, kjer so nekaj mesecev prej Nemci odpeljali skoraj 200 mož, med temi tudi očeta in strica. Tistega 27. februarja 1944 je v zgodnjih jutranjih urah nečloveško razbijanje po vratih pretrgalo spokojne sanje. V temi sta očka in mama takoj skočila s postelje. Udarci po vratih so stopnjevali grozo. Ko je oče odprl vrata, sta dva do zob oborožena Nemca vstopila v hišo. »Vi morate z nami,« sta zakričala očku. »Zakaj,« je vpila mama. »Kdo je tam v sobi,« sta jo vprašala. Radi in jaz sva v postelji trepetala. Nemec je prižgal svetilko proti našim očem in z mitraljezom odstranil rjuho. Videl je, da sva še otroka. Zapustil je sobo in zaloputnil z vrati. Oče je moral takoj z njima. Nemudoma smo se tudi mi odpravili za njimi do Nacjota. Tam je bilo vse živo. Nemci so s pomočjo kameratov obkolili vas in zbrali vse moške. Izvedeli smo, da jih bodo odpeljali v Nemčijo. Takoj smo stekli domov in očku prinesli nekaj najnujnejšega za na pot. Najprej so jih Nemci pospremili do nabrežinske postaje, kjer je nekaterim mlajšim vaščanom uspelo zbežati in se pozneje pridružiti partizanom. Ostale, med temi tudi mojega očeta, pa so vkrcali v živinske vagone in jih zaklenili. Začela se je vožnja v neznano, za nekatere vožnja v smrt.
Tokrat so bili naši občutki povsem drugačni, saj so naši slovenski fantje, tudi domačini in med njimi stric Mario, zajeli celotno nemško postojanko. Končno so tisti, ki so sejali strah in trepet, tisti, ki so ob cesti obesili mlada fanta, tisti, ki so okrvavili svet, da bi postali gospodarji, klonili pred našim preprostim ljudstvom. Slovani, ki bi po njihovi teoriji morali postati mrliči ali hlapci, so dokazali, da poleg ponižanja, trpljenja in smrti poznajo tudi borbo in zmago. Sedaj, ko so potrti zaradi pekočega poraza z dvignjenimi rokami in s sklonjeno glavo morali ubogati junaškim partizanom, so morda doumeli, da je bil Hitlerjev nauk o super rasi le prevara, za katero bodo tudi sami nosili posledice. Nad poraženci nisem videl nobenega znaka maščevanja, med prisotnimi pa je ponosno in občuteno zadonela melodija Zdaj zaorji pesem o svobodi ... Na naših obrazih se je spet pojavil nasmeh, na katerega smo skoraj pozabili. Težko si je bilo predstavljati življenje brez siren, brez uničenja, lakote, strahu ter hrupa ob vojaškem korakanju, ki so odmevali po vasi. »Naša zemlja je svobodna, na njej si bomo sami gradili boljšo bodočnost.« Ta je bila misel nas vseh. Veselje je bilo nepopisno. Ljudje so prinašali vina in cvetja. Verjetno je bil ta dan najlepši v zgodovini naše vasi. Kanček grenkobe pa je le tičal v naših prsih, saj so bili mnogi naši dragi neznano kje. Solzam sreče se je zato pridružila še topla kapljica upanja, da bi se oče čim prej vrnil k nam živ in zdrav. Premnogim materam pa je ostala le tolažba, da njihovi sinovi niso žrtvovali zaman svojih življenj. Kriški materi, ki je izgubila štiri sinove, ter ostalim padlim (teh je skupno šestinšestdeset) smo dolžni trajen spomin!

Angleži in moj prvi zaslužek
V Sv. Križu so se utaborili jugoslovanski borci in drugi zavezniški vojaki. Naše ženske so se potrudile in počistile raznorazne objekte. Tudi moja mama je pri Filtrih na primer skuhala partizanom kosilo - pripravila je le skromno mineštro, saj ni našla drugega razen koščka slanine. Ko pa je šla v vas po vodo, je srečala dva Angleža, ki sta jo vprašala, ali bi jima proti plačilu kaj oprala, sešila in zlikala. Mama je ponudbo rade volje sprejela, saj doma ni bilo nobenega dohodka. Tako smo dobili kak kos kruha, čokolade in še kaj. Ko sem se potepal po vasi in videl, da so Angleži postavili šotor s kuhinjo blizu šole, sem se opogumil in vprašal košček kruha. »Če pomiješ posodo, dobiš kaj več,« mi je odgovoril kuhar. Spravil sem se na delo in posodo pomil tako, kot zmore 7-letni dečko. Dobil sem skoraj poln pekač izvrstne slaščice - to je bil moj prvi zaslužek! Prav tako, sem hvaležen vojaku, ki mi je vsakokrat, ko smo hodili na Bab'co po drva, dal kaj za pod zob.

Dobili smo Primorski dnevnik
Z velikim veseljem se spominjam 13. maja 1945, to je dan, ko je prvič izšel Primorski dnevnik. Po nedeljski maši se je hitro razširila vest, da imamo spet slovenski časopis. Čeprav ni bilo denarja, si je vsaka družina želela prebirati novice v svojem materinem jeziku. Stekli smo v trafiko in nato kar na cesti v skupinah prebirali in občudovali lepoto naše tiskane besede. Lepo nam je bilo, ko smo videli nepopačena imena, ki so nam jih toliko let izmaličevali. Posebno smo bili veseli ponosnih strešic, ki so kraljevale nad našimi domačimi črkami.

Vrnitev očeta iz Nemčije
Mesec maj se je počasi iztekal. Sonce je že tako segrelo naše Jadransko morje, da smo izkoristili praznični dan in se odpravili v Brojnico na kopanje. Ko smo se ob pozni popoldanski uri lenobno vračali v vas, smo pri obalni cesti srečali ribiča, ki nam je z nasmejanim obrazom velel, naj hitimo, saj oče Dušan prihaja in bo kmalu v vasi. Ko smo slišali te besede, smo stekli po strmini, ki je tokrat sploh nismo občutili, in bili v hipu doma. Vrata so bila zaprta, očeta pa nikjer. »Je bila to le grenka šala,« smo se potrti spraševali, toda samo nekaj trenutkov pozneje smo zaslišali, da se na cesti nekaj dogaja. Stekli smo po stopnicah in v veži so se že odprla vhodna vrata. Pred nami sta stala dva moška - prvi je bil moj oče Dušan. Petnajst mesecev se nismo videli. Trpljenje in praznina tega časa sta se ob objemu spremenila v nepopisno veselje in srečo. Očetov sopotnik nas je kmalu zapustil ter nadaljeval proti rodni Divači. Spet so bile vse štiri stolice okrog mize zasedene in začelo se je dolgo kramljanje. Oče je prišel z Bavarske peš, saj je povsod prevladovalo pravo razdejanje in prevoznih sredstev ni bilo. Ceste in železnice so bile uničene, mostovi porušeni, toda želja po vrnitvi v domači kraj ni mogla čakati, da se razmere uredijo. Krompir mu je bil skoraj edina hrana, studenčnica edina pijača, postelja pa suho listje pod hladnim, milim nebom. Z dobro voljo in kancem sreče pa se je le vrnil k svojim dragim, ki so ga nestrpno pričakovali.

Dušan Kovač