Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

»Do vstaje je v mestu prišlo že 30. aprila«

Aldo Baldini kot violinist med 2. svetovno vojno

Njegovih prednikov se je v Kostanjici, ki je takrat nosila ime Castagna d’Istria, oprijelo hišno ime »i ricchi« (bogati). »Nekaj njihovega stila sem ohranil,« se Aldo Baldini, ki nosi elegantno obleko, pod brado pa priljubljen metuljček, pošali med našim pogovorom v miramarskem Centru za teoretično fiziko Abdus Salam. In skoraj v isti sapi doda, da ne ljubi vidnosti, izpostavljanja v javnosti.
Aldo Baldini bi si intervju nedvomno »zaslužil« zaradi svoje dolge in uspešne poklicne poti. Desetletja je bil namreč administrativni direktor ali vodilni funkcionar pomembnih izobraževalnih in znanstvenih institucij: tržaške in videmske univerze, a tudi konzorcija za fiziko, ki je v Trstu ustanovil visokošolski center Sissa, raziskovalno naselje na Padričah, Sinhrotron in druga znanstvena središča. Naš pogovor pa se je dotaknil predvsem njegovega doživljanja druge svetovne vojne, tistih zadnjih aprilskih dni. Kajti spomini na maj 1945 so lahko tudi zelo različni.
»Vojna je grda in neumna. Njeni sestavni elementi so res pogum in herojska dejanja, a vojna tudi dobre ljudi spremeni v hudodelce.«
Aldo Baldini pravi, da so njegovo istrsko otroštvo zaznamovali zelo dobri odnosi s hrvaškim in slovenskim prebivalstvom.
»Naši koloni so večerjali z nami, odnosi so bili odlični. Nikoli nisem razlikoval med nami - Veneti in njimi - Hrvati. To so bili čudoviti ljudje, sovraštvo je prišlo kasneje, po vojni. Vojna sproži pravo klavnico, taka čustva in dejanja, o katerih je bolje molčati.«
Z ideologijami se je Baldini seznanil v klopeh tržaškega učiteljišča. Njegov sošolec Sergio Cermeli se je ogreval za komunizem. »Srčno je verjel, da bo komunizem zmagal in izboljšal svet, jaz pa sem bil prepričan, da ne bo preživel, da se bodo tudi komunistični voditelji naposled obnašali kot ostali. Bil sem demokrat.
S Sergiom sva nasprotovala fašizmu, ki je vsiljeval eno samo stranko. Po mojem mnenju je režim povzročil veliko napako, ko je zaprl slovenske šole, nasilno zamenjal imena in priimke. Sergio se mu je aktivno uprl, po kapitulaciji Italije je tudi naskrivaj tiskal glasilo Lavoratore, marca 1944 so ga fašisti ustrelili. Jaz ne, ker nisem okrog sebe videl nobene alternative.«
Baldini je bil sredi druge svetovne vojne dvajsetletni fant, ki se je tako kot številni vrstniki znašel pred težko odločitvijo.
»Na eni strani so bili patrioti ali partizani, na drugi pritiski nemške delovne organizacije TODT. Izbral sem slednjo, tudi zato, ker je bil oče železničar in bi v nasprotnem primeru prestal marsikaj hudega. Sodeloval sem pri gradnji predora na Trgu Foraggi, na splošno pa skušal delati čim manj, da bi bila moja pomoč nacistom čim manjša.
Od januarja '45 sem gojil stike z organizacijo železničarjev Corpo volontari della libertà, v kateri so bili prostovoljci, ki so se borili za svobodo. Med železničarji je bilo veliko Slovencev, Hrvatov, komunistov, predvsem pa veliko spoštovanja.«

Baldini je bil po izobrazbi učitelj, za sabo pa je imel tudi študij violine in kompozicije.
»Organizacija TODT je imela svoj orkester in kmalu sem se mu pridružil: predlagal sem, da člani orkestra ne bi več delali, ampak se posvečali izključno glasbi. K sreči so se tudi ostali glasbeniki strinjali. Med njimi je bilo tudi nekaj Slovencev, tudi takih, ki so podpirali »titovce«. 25. aprila 1945, ko je bila Italija osvobojena, sem predlagal, da ostanemo doma. 30. aprila smo se podali na ulice, da bi razorožili tiste naciste, ki so še vztrajali v mestu.«
Baldini se spominja, kako je s petimi prijatelji v Ulici De Amicis najprej razorožili »repubblichina« (člana fašistične salojske republike).
»Vzeli smo mu mitraljez in ga poslali domov, mi pa jo mahnili proti Trgu Pestalozzi. S seboj smo imeli še dve pištoli, eno puško in dve mušketi ...po Istrski ulici pa so se spuščali nemški tanki, džipi, oklepni avtomobili. Skočili smo na cesto in vzkliknili: predajte se! Njihov poročnik je dal ukaz, ki ga nisem razumel, a na anteno so kmalu razobesili belo zastavo. Takrat sem pomislil: bog obstaja! A tudi, da je poročnik popolnoma nor!
Kolono smo prepustili skupini, ki je bila pri Vatikanu: pospremili so jih v mesto, nikoli pa nisem izvedel, ali so se res predali. Najbrž so vožnjo nadaljevali proti Barkovljam, saj se Nemci niso hoteli predati Titu. Šele kasneje sem razumel, da je bil tisti poročnik zelo pameten ...«
Baldini in njegovi tovariši so se spustili po Ulici Molino a Vento, kjer jim je nek prostovoljec dejal, da so se nemški vojaki zaprli na sodišče.
»Mi smo se podali do glavne pošte in se ustavili v Ulici Milano, kjer so nas Nemci obstreljevali z mitraljezom, za katerega smo pravili, da »kosi travo«, saj je dosegal dva tisoč izstrelkov na minuto. Moj prijatelj Antonio Amatori - Tonino je hotel po vsej sili prečkati ulico, zaman sem ga skušal odvrniti od tega: zadeli so ga. Petkrat smo ga s prijatelji skušali rešiti, a neuspešno. Naposled je prišlo vozilo rdečega križa in Nemci so, korektno, ustavili obstreljevanje. Tonino je bil ves čas zavesten, v možganih pa je imel kroglo. Svoji mami je rekel, da bo čez štiri dni umrl, in res je bilo tako. To smrt sem »prebavil« šele pred nekaj leti, zanjo sem se počutil odgovoren ...
Naslednji dan je bil 1. maj. V Trst je vkorakala Titova vojska, 2. maja mi je nek Metlika, ki je poveljeval skupini someščanov, odvzel trikoloro in orožje. Komanda CLN (Comitato di liberazione nazionale) je morala zapustiti prefekturo, morali smo molčati in mirovati. To je bila najbrž največja napaka »titovcev«: italijanske zastave so zamenjali z rdečimi, nasprotovanje Italijanov je bilo neizbežno.«

Baldini trdi, da večina meščanov ni mogla sprejeti dejstva, da bi Trst prešel pod Jugoslavijo, saj je bilo mesto po nastopu iredentizma italijansko. To je bil po njegovem mnenju tudi razlog, zaradi katerega krajevni CLN ni sodeloval z Osvobodilno fronto in komunisti.
»Tržaški komunisti so želeli priključitev k Jugoslaviji, isto so pridigali slovanski duhovniki. Zato so komunisti tudi zavlačevali z vstajo, saj so čakali na Titove vojake.«
Na pripombo, da smo zbrali tudi spomine aktivistov OF, ki govorijo o sabotažnih akcijah v zadnjih aprilskih dneh in prvomajski osvoboditvi, je Baldini dejal: »Je že mogoče, da je tudi kdo drug deloval v isti smeri in na primer ne vem, katerega političnega prepričanja je bila skupina pri Vatikanu. Lahko pa povem, kar sem videl na svoje oči: do prave vstaje je v mestu prišlo že 30. aprila zjutraj.«
Kako pa je Baldini doživljal štiridesetdnevno jugoslovansko oblast? Je vedel za umore in deportacije?
»To so bili grdi dnevi, vedeli smo, da ljudje izginjajo. Med njimi je bilo veliko nedolžnežev. Tudi stari prijatelji smo se znašli na različnih bregovih. Šlo je za splet različnih okoliščin: po eni strani slovanski ekspanzionizem, po drugi dejstvo, da smo Veneti imeli vso oblast v svojih rokah, po tretji želja tlačenih, da se uprejo. Razumljivo je, da so se nekateri hoteli maščevati.«

Poljanka Dolhar