Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Prvo srečanje s partizani v Brkinih ...

Partizani in aktivisti v Trstu (OSEBNI ARHIV)

Objavljamo spomine Ivana Počkaja, ki jih je sam zapisal. V njih na doživet način opisuje svoje prvo srečanje s partizani ...
Januar 1944. To je bila najbolj kruta doba 2. svetovne vojne. Ta čas je vojna doživela preobrat. Nacifašisti so utrpeli hude in pomembne poraze. Bolj so se ti stopnjevali na vojskujočih se straneh, tem hujši, krvoločni in zverinski so postajali. Ta doba ob bobnenju vojne, ki sem jo delno preživel v brkinski rodni hiši pri svojih sorodnikih, je bila med najhujšimi mojega življenja.
Junija meseca istega leta so zavezniki odvrgli bombe tudi na Trst, a le-te niso padale samo na izbrane vojaške objekte, ampak tudi na navadne domače hiše in povzročile veliko človeških žrtev. Padle so tudi kakih 100 m od naše hiše. Pod nami se je vse treslo. Zdelo se je, da smo pred smrtjo, a čudežno smo se rešili tako grozne nevarnosti. Ta dogodek me je globoko pretresel in pustil neizbrisne občutke, ki so še danes v meni.
Po tem dogodku so me starši preselili na vas k sorodnikom, češ da bo na deželi varnejše. S to odločitvijo pa je bilo moje naslednje šolsko leto izgubljeno.
Na deželi, čeprav je bilo slišati noč in dan zavezniška letala, ki so prenašala in odmetavala bombe na Nemčijo, te nevarnosti ni bilo. Vojna na podeželju se je odvijala drugače. Vsekakor pa je bila prisotna, se nenehno in kruto odvijala. Nemci in fašisti so bili vsepovsod prisotni in imeli nadoblast nad vsemi in vsem. Pritiskali so na prebivalstvo, da bi ne nudilo pomoči in zavetišča partizanom, ki so se proti njim junaško borili za domovino. To je bila hrabrost, ki si je danes ne moremo zamisliti, ko se že čudimo, če človek pomaga sočloveku.
Skoraj vsak dan je bil takrat govor o spopadih in bojih med partizani in nacifašisti. V najhujših okoliščinah, z vseh strani iskani, lačni in slabo oboroženi so se ti Možje bojevali in izpodbijali močno nacifašistično armado. V bitkah ujete so nacifašisti z najnižjim in zverinskim nagonom mučili, obešali in ubijali. Imeli pa so velikega in zanesljivega zaveznika. Naravo. Gozdovi in hribovje so jim brezplačno nudili pomoč in včasih tudi hrano. V mrzli in hudi zimi sem doživel to, kar mi do takrat ni uspelo. Videl sem partizane. To, kar sem z očmi desetletnega dečka tedaj doživel, bom opisal.
Takrat so bila zimska obdobja zelo mrzla in daljša. V zimskih mesecih je bilo sneženje običajna stvar: padel je lahko meter ali poldrugi meter snega. Partizanom je bilo prvo načelo, prebiti dan brez večjih poškodb. Živeti v gozdovih, lačni, slabo oblečeni, napadati sovražnika in se skrivati je v takih okoliščinah za sodobnega človeka nepojmljivo.
Ti Ljudje so bili zmožni takega življenja. Ko je padlo veliko snega, se je vojaška dejavnost upočasnila in lažje jim je bilo se približati naseljem. V takih ugodnih okoliščinah so jim vaščani nudili večerjo. Navadno se je to dogajalo pozno zvečer, če že ne ponoči, da bi ne vzbujali kakega suma v sovražniku.
Vse se je moralo odvijati v največji tajnosti. Na strateškem položaju so seveda budno pazili stražarji. Izbrane in zanesljive osebe, tako imenovani terenci, ki so tvegali življenje če bi bili izdani. Čeprav se niso direktno bojevali, so bili sestavni del dogajanja in velika moralna in gmotna podpora partizanom. O tem, kako se je vojna odvijala, kako je bila kruta in nabito polna sovraštva, sem bil popolnoma ozaveščen. V naši družini se je stalno govorilo in ni bilo dneva, da bi me ne svarili, naj ne zinem besedice o partizanih, v slučaju, da bi me Nemci ali fašisti kaj spraševali. Življenje je takrat bilo popolnoma prepojeno s strahom in grozotami. Dojemal sem jih kakor odrasli, mogoče še hujše. Jasno mi je bilo, da usoda ujetih partizanov ali osumljenih terencev bi bila samo ena: obsodba na smrt.
Nekega dne, v mrzlem in tihem večeru, v zasneženi vasi, v tišini in neresničnem ozračju, ki ga je luna razsvetljevala, je moja nona pripravila večerjo partizanom. Ko sem zvedel, da prihajajo, sem stekel pred glavne duri na dvorišču, da jih pričakam. Velika in prazna prostornina, zaprta z velikimi lesenimi vrati, ki v meni ni vzbujala nobene varnosti. Nasprotno. Groza me je obdajala, iz strahu in napetosti me je treslo kot šibo.
Kmalu potem pa sem zaslišal nek šum in iz teme uvidel vrsto mož. Prihajali so drug za drugim, z njimi pa so se pomikale njih črne sence in čustveno obteževale ozračje. Končno sem jih videl. Bilo jih je petnajst ali nekaj več. Oboroženi so bili. Enega po enega sem pogledal, ko so hodili mimo mene. Čeprav niso nosili vojaških sukenj, sem jih dojemal kot zdrave in močne fante.
Tedaj sem se počutil ponosen nanje in pomirjen. Zadnji me je globoko pretresel v duši in srcu; za seboj je vlekel veliko košato vejo, da bi za njimi ne ostali sledovi. Bili so lačni in raznoliko oblečeni. Sovražnik jih je poniževalno imenoval bandite, razbojnike. Ne! Bili so junaki.

Ivan Počkaj