Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Paola Pison je 10. junija 1944 dopolnila 18 let
Čudežno preživela bombardiranje Škednja

Paola Pison (KROMA)

Zavijanje siren je 10. junija 1944 zjutraj predramilo okupirani Trst. Tržačani so nekoliko podcenjevali nevarnost letalskega napada, saj so bombe dotlej samo enkrat padle na tržaško ozemlje. Aprila istega leta je pokalo na Opčinah, pri Banih in še v nekaterih kraških vaseh. Tokrat pa so se ameriški bombniki močno znesli nad Trstom: bombardirali so pristanišče in ladjedelnico, ob tem pa uničili več kot sto hiš in jih poškodovali okrog tristo. Najbolj so bili prizadeti Sv. Jakob, Sv. Just in Sv. Andrej, pa tudi Škedenj in druge četrti. Pod bombami je umrlo 378 ljudi, 800 je bilo ranjenih. Med najhuje poškodovanimi je bila Paola Pison, Škedenjka, ki je tistega dne, ko je praznovala svoj 18. rojstni dan, izgubila celo družino. Preživela je samo ona. Tri mesece je bila v komi, zaradi zelo hudih poškodb hrbtenice pa je bila več kot štiri leta v bolnišnici.
Pravi čudež je, da se gospa Paola Pison pri 84 letih starosti v svojem stanovanju v Ulici Valmaura živa in zdrava pogovarja z nami, v družbi hčere Carle Flego in prijatelja Aljoše Žerjala. Hišo na začetku Ulice Vigneti, s tedanjo hišno številko 548 (nahajala se je na manjšem klancu nedaleč od pokopališča), so pred 66 leti uničile tri z verigo povezane bombe, ki so ubile šest članov družine.
»10. junija 1944 sem dopolnila 18 let. Le jaz sem ostala živa,« pravi gospa Pison, ki dobro govori slovensko, pa čeprav trdi, da bolj malo »šraja« (v škedenjskem narečju: govori). V tistem času je bila zaradi plevritisa v bolnici. Zdravnike je zaprosila, da ji za 18. rojstni dan dovolijo domov: »Dr. Deste je mojo prošnjo sprva zavrnil, nato pa se me je usmilil. Zjutraj sem šla.« Podobno je bilo s 16-letnim bratom Pinom, ki je delal v železarni.
Redkokdaj je prihajal domov, za sestrin rojstni dan pa ga je mati poklicala, obljubila mu je njoke.
Okrog 8.30, ko so bili vsi doma, se je oglasil alarm.
Na njivi je bilo zaklonišče, ki ga je zgradil tedaj že pokojni Paolin oče, nekdanji šofer direktorja železarne (pri 29 letih je podlegel tuberkulozi).
Cela družina je tekla proti zaklonišču, a je bilo prepozno. Trojica bomb je padla v vodnjak in uničila vse ter ubila šest izmed sedmih članov družine.
Skupaj so umrli Paolina mama Albina Brumat, 16-letni brat Giuseppe (Pino) Pison, nona Ančka Brumat, teta Marija Brumat, 20-letna sestrična Favorita (Ita) Brumat in osemletni bratranec Carlo Brumat. »Jaz sem živa ležala med njimi. Našli so me, ker so sredi kupa zagledali moje lase.« Prvi so priskočili na pomoč sovaščani, mlada Paola pa se ničesar ne spominja, saj je bila v komi. V krajevnem časopisju se je na seznamu umrlih znašlo tudi njeno ime. Ona pa je z enajstimi zlomi vretenc prespala dolge tri mesece.
Kar trikrat so jo mazilili, saj so bili prepričani, da umira: »Nihče me ni hotel, ne bog, ne hudič ...« V komi je pacientka baje slišala pogovor med zdravniki, ki so predvidevali, da bo živela še največ dve uri. Mnogo pozneje, ko se je prebudila, se je njihovih besed bežno spomnila. Nuno je vprašala, ali so se zdravniki res tako pogovarjali, ona pa ji je odgovorila pritrdilno.
Več mesecev je prebila v glavni tržaški bolnišnici, zaradi zelo poškodovane hrbtenice je hrbet začel gniti. Pozneje je kirurg Luigi Štrukelj poskrbel, da so jo preselili v ankaransko bolnišnico Valdoltra.
»Grubo (zelo op. av.) mi je pomagal, z mano je bil grubo dober. On je pripravil vse potrebne papirje, brez njega ne bi šla nikamor,« pravi gospa Pison, ki je kontovelskemu zdravniku še danes zelo hvaležna. Rešilec jugoslovanskega Rdečega križa (sedež je bil v Ulici Cicerone) je pacientko prepeljal iz Trsta v Ankaran. Tam jo je operiral dr. Bogdan Brecelj, ki je bil zdravnik v bolnici Franji. Kirurški poseg je bil zelo zahteven, uspeh sploh ni bil zagotovljen. Hrbtenico so ji popravili, ležala pa je še tri leta. »Primarij mi je po posegu ščipal prste na nogah, saj je obstajala nevarnost paralize.
Operacija pa je bila k sreči uspešna,« pripoveduje Paola Pison. Med dolgo rehabilitacijo se je kratkočasila z iznajdljivimi ročnimi deli: s plastiko rentgenskih slik je izdelovala škatlice. Eno od teh, okrašeno z rdečo zastavo, je podarila Bogdanu Breclju, on pa jo je obesil na oglasno desko. Po treh letih je mlada Paola končno vstala in se sprehodila do vrta bolnišnice Valdoltra. Sledilo je še zdravljenje v Rovinju, ki ji ni ostalo v lepem spominu, ker je bilo pacientov v sobah mnogo več.
Leta 1949 se je vrnila v rodni Škedenj in se prav kmalu poročila s Carlom Flegom. Zdravniki so jo opomnili, da zaradi poškodb in dolgega zdravljenja ne bo mogla zanositi.
Paola Pison pa je poskrbela za še en čudež, po imenu Carla. Gospa Pison, ki kljub vsemu ni jezna na Američane, za porušeno hišo v Ulici Vigneti (danes stoji tam druga hiša) ni prejela odškodnine. Po vojni je stanovala v Ul. Panebianco, nato v Ul. Valmaura. Delala je pri šivilji, nato je bila blagajničarka v kinu Roma, pozneje je delala v trgovini Smolars in še kje.
Danes preživlja mirno jesen življenja.
Posledice bomb v Škednju niso podrobno raziskane. Pisonova pravi, da so bili edini prizadeti, kaže pa, da ni tako.
Domačinka Anna Maria Sirza se spominja, da si je 10. junija kmalu po bombardiranju hotela ogledati hišo družine Pison-Brumat. Na poti je srečala družino, ki je stanovala v Ul. Vigneti, pri današnji hišni številki 125. Tedaj je nad Škednjem poletelo še eno ameriško letalo. Razbežali so se, nekaj ur pozneje pa je četrti član omenjene družine za svojo porušeno hišo našel mrtvega očeta, mater in sestro. Smrtnih žrtev je tako že devet, po navedbah nekaterih vaščanov jih je bilo skupaj enajst.

Aljoša Fonda