Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Nemcem so podnevi kopale jarke, ponoči pa predle volno za partizane

Olga Stanič

Olga Stanič je maj leta 1945 dočakala v rodnih Jamljah, njeni spomini na vojno obdobje in fašistično dvajsetletje pa so še danes prav tako živi in so se ji globoko vtisnili v zavest. Kot devetletna deklica je leta 1935 doživela, kakor sama pravi, svoj »najbližji« stik s fašizmom, saj se je Duce v avtu peljal skozi Jamlje v Gorico.
»Že mesec dni pred njegovim predvidenim prihodom so skupine fašistov iz Tržiča začele urejevati makadamsko cesto skozi Jamlje, takrat pa so ob cesti za okras vsadili ciprese, ki še danes rastejo od Devina do Gorice,« se spominja Olga Stanič. Tržiške fašiste pa niti videz obcestnih hiš ni zadovoljil, tako da so se lotili tudi barvanja naoknic, a le na strani, ki je gledala proti cesti. »Nekega dne so mladi fašisti stopili do moje mame Pepe in ji rekli, da bodo naoknice pobarvali. Ukazali so ji tudi, naj odstrani mrežo izpred hiše, ker naj bi motila Ducejeve občutljive oči«. Duce je kakor napovedano privozil iz Trsta proti Gorici. Takrat se je v Jamljah zbrala velika množica ljudi iz Laškega, kajti vsi so pričakovali, da bo Duce izstopil iz avtomobila in se poklonil spominu padlim v prvi svetovni vojni pri spomeniku, ki je v tistih časih stal zraven Olgine hiše v današnji Prvomajski ulici št. 11. »Ko so se izza ovinka prikazali motorji, ki so spremljali prvega ministra, je govoreča množica v hipu obnemela. Od daleč smo zagledali črn kabriolet, pri zadnjih sedežih pa je pokončno stal Duce z dvignjeno desnico v rimski pozdrav. Ko se nam je približal, sem kar gledala možakarja z ošabno napetimi prsmi, ki je s privzdignjeno brado skoraj prezirljivo gledal na množico in kimal z glavo. Mnogo let kasneje sem ugotovila, da je ta bila njegova običajna drža v javnosti, ko sem po televiziji videla posnetke instituta Luce,« pripoveduje Olga Stanič. Mussolini pa se ni ustavil pri spomeniku in tako razočaral mnoge vnete fašiste, ki so propagandno okrasili vas. Mislili so, da bo iz avta izstopil, tudi ker je bil med prvo svetovno vojno kakor vojak ranjen prav na vrhu Vrtač, to je hribu, ki se dviga zahodno od jameljske glavne ceste in kjer še danes stoji spomenik regimentom italijanske kraljeve vojske Genova cavalleria in Piemonte reale. Po osvoboditvi so partizani uničili oba spomenika, italijanske vojaške oblasti pa so leta 1950 spomenik na vrhu Vrtač dale zopet zgraditi.
Po kapitulaciji Italije 8. septembra leta 1943 je v Jamlje vkorakala nemška nacistična vojska, ki je takoj začela iskati moške v bojazni, da bi se ti pridružili partizanom, in jih odvedla v taborišča v Nemčijo. Na domačiji Olge Stanič so v tistih letih stanovali še njena mama Pepa, sestra Ema in brat Vilko. Olgina mati Pepa se je takoj zbala za usodo sina in pripravila Nemcem ukano: Vilku je glavo in trup obvezala z mokrimi cunjami, ukazala mu je, naj se uleže na posteljo in naj se dela, kakor da je zaradi visoke vročine omotičen. Ko so trije nemški vojaki vstopili v hišo in vprašali, kje je sin, jih je Pepa pospremila v sobo in rekla, da njen sin že več dni nemočno leži, se poti in da ne ve, kaj mu je. »Takrat je eden od treh vojakov, ki so stali na pragu, vstopil v sobo do postelje in se upognil nad Vilka; pazljivo mu je opazoval obraz in vrat, meni pa je zastajal dih in še kolena so mi kmalu odpovedala. Naenkrat se je nemški vojak zravnal, se obrnil in prišepnil ostalima dvema, da tu nimajo kaj. Jezno so izstopili iz hiše in odšli,« pripoveduje Olga in dodaja, da se je Vilko moral hliniti še celih dvajset dni, ostal je na postelji kakor pribit, Nemci pa so še trikrat prišli preveriti, ali je res bolan. Vsakič so odšli s prepričanjem, da jim tak bolehav mladenič sploh ne more škoditi. Nemci so si v tistih obiskih tudi napisali imena vseh deklet sposobnih za delo. Nekega dne je do hiše stopil drug vojak in rekel, da išče Olgo Stanič. Ko se mu je takrat osemnajstletna Olga približala, ji je ukazal, da se mora naslednjega dne zjutraj javiti na vaškem trgu. Drugo jutro je na trgu videla množico vaških deklet, ki so se začudeno spogledovale: vojaki so jim dali vsaki svoj kramp in jih po skupinah peljali na razne točke jameljskih gozdov, da bi kopale jarke, ki bi služili Nemcem v primeru zavezniškega napada. Olga se je tako znašla v skupini z domačinkami Miljo Pahor - Tunkotovo, Zoro Pahor - Nevevkno, Angelo Pahor - Smoletovo, Albino Pahor - Juhčovno in Ivanko Krošelj - Krošljevo. Olgina skupina je kopala jarke približno tri mesece spomladi leta 1944, najprej pri Komarjih, nato na vrhu Kremenjaka. »Medtem ko smo kopale, je mlad nemški vojak s pištolo prihajal kontrolirat, če kopamo na pravilnih mestih in rohnel, naj pohitimo. Ko pa se je vojak oddaljil, da bi kontroliral druge delovne skupine, smo se mi usedle. To je bilo edino, kar smo si takrat, prestrašene, upale storiti, da bi Nemcem čim bolj upočasnile delo,« pripoveduje Olga in nadaljuje, da so jim Nemci nosili vsak dan kosilo, nekaj juhe in kos kruha, ter jih plačevali vsak dan z dvema cigaretama. »Navsezadnje moram reči, da sem se tistega borega kosila še kako veselila, ker doma se je večkrat godilo, da nismo imeli kaj jesti. Cigarete pa sem darovala drugim, ker nisem kadila«.
Od druge polovice leta 1944 vse do osvoboditve so se jameljska dekleta, vključena v Zvezo slovenske mladine, ponoči zbirala na domačiji Drejčeta Pahorja v današnji ulici Župančič št. 34, kjer so opravljala razna šiviljska dela in druga manjša opravila za partizane. Olga je v tistih ilegalnih večerih poganjala kolovrat in predla volno. »Kolovrat sem prinesla od doma, volno pa so prinašali partizani. Takrat smo vsi delovali v popolni konspiraciji in nismo vedeli eden za drugega. Nekdo je pač obvestil partizane, da je v tej in tej hiši kolovrat. Ponoči sta tako s kolesi prihajala po dva partizana in prinesla volno, čez nekaj dni pa sta se vrnila in odnesla nit. Vsakič sta dvojico sestavljala druga partizana, nikoli nisem vedela, kdo sta in od kod prihajata, vedela sem tudi, da ni kaj spraševati. Prihajala sta s titovko z rdečo zvezdo,« se spominja Olga, ki je nekajkrat s sestro Emo tudi nesla hrano trem partizanom, ki so se skrivali onkraj doline, ki se nahaja ob njeni hiši. Nekega februarskega dne leta 1945 je do Olgine hiše stopil moški srednjih let. Sprehajal se je oblečen v kmeta in se hlinil, da je domačin. Sproščeno je hodil in se oziral, se približal Olgi in jo vprašal, če ima kaj za pod zob in z glavo pokazal na travnik onkraj doline. Tujec je nato mirno odšel, Olga pa je takoj razumela, za kaj se gre. Stekla je k mami in ji povedala novico, obe sta nato začele pripravljati bleke iz moke in enega jajca, edinega, ki je bil pri hiši. Ko je bila hrana pripravljena, je s sestro Emo stopila do travnika, nakar je za grmom slišala pridušen klic. S sestro se je približala grmu in videla tri mlade, sestradane partizane, ki so se zahvalili in hlastno pojedli bleke. Trojica je ostala skrita še dva dni, Olga pa jim je hrano nesla še trikrat.
Prve dni maja leta 1945 so se tudi Jameljci veselili konca vojne. Prihajale so novice iz Doberdoba, da je Gradnikova brigada vstopila v vas in nadaljevala pot proti Tržiču. Ljudje so se zbirali po ulicah in se oddahnili: konec je bilo žrtev, nasilja, skrivanja, strahu. Jameljska dekleta so pripravljala veselice, ki so jih uprizorili v Motanovi dolini za današnjo hišno številko 26 v Prvomajski ulici in v Brestovici. Tedaj je imel v vasi pomembno vlogo KNOO, ki je organiziral tudi prekop na domače pokopališče sedmih borcev, ki so padli na Goriški fronti. »Bilo je novembra leta 1945, ko so v Jamlje dospele krste. Mrtvaški oder je bil nameščen v poslopju bivše šole na današnji Prvomajski ulici št. 7. Spominjam se, da je bila v pogrebnem sprevodu ogromna množica ljudi, jaz pa sem v sprevodu skupaj svojimi prijateljicami držala veliko jugoslovansko zastavo z rdečo zvezdo. Partizane smo na pokopališču položili v grobnico, kjer so počivali umrli v prvi svetovni vojni«.

Patrik Zulian