Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Kurirka Marica Pipan - ilegalno ime Nadja »Vsak 1. maj izobesim rdečo zastavo tovarišem v spomin«

Kurirka Marica Pipan (arhiv Marica Pipan)

Marica Pipan pravi, da bi lahko o tem, kar je med svojim življenjem videla in doživela, napisala deset knjig. Od otroštva v Šempolaju, kjer je okusila neravno vzgojne metode fašistične učiteljice, mimo vojnih grozot in sodelovanja z Osvobodilno fronto, praznovanja osvoboditve na Velikem trgu, povojnega navdušenja in želje po obnovi, sodelovanja v delovnih brigadah in Komunistični partiji Italije: vse to za en sam ideal, kot trdi danes osemdesetletna Marica. Bogat izbor ročno zapisanih spominov in fotografij je zaupala tudi Primorskemu dnevniku.
Gospa Marica pravi, da je že kot otrok videla veliko nepravičnosti. Ko je v rojstnem Šempolaju obiskovala četrti razred osnovne šole, jo je učiteljica Alice Boschi presenetila med pogovorom s prijateljico v slovenščini: qui non si parla ščavo ...in prijateljici sta morali klečati na železni palici, na kateri so si otroci ob prihodu v šolo čistili čevlje. Domov je prišla z okrvavljenimi koleni, njena mama Marija Grilanc pa se je vrnila v šolo, zagrabila železo in ga zagnala na učiteljičin kateder: questo è da parte dei ščavi.

Ilegalki Nadja in Tatjana
Z mamo - ilegalno ime Tatjana - sta že marca 1943 sodelovali na sestanku Osvobodilne fronte: Marica - ilegalno ime Nadja - je najprej postala kurirka, nato pa obveščevalka IX. korpusa. Ko je nekega dne hodila na sestanek na Veliki Dol, jo je presenetil spopad med partizani in Nemci. Skrila se je v grme, nato pa na tleh videla tri mrtve partizane: med njimi je bil tudi Otokar Gruden, brat narodnega heroja Bliska in partizana Stanka.
»Otokar je vedno nosil rdeč šal okoli vratu, ampak tistega dne je bil šal še bolj rdeč, ker je bil poln krvi. Ta prizor imam še danes večkrat pred očmi. Zelo sem jokala, ker sem izgubila poštenega in aktivnega prijatelja.«
Mama Marija - Tatjana je julija 1943 rešila enajst partizanov, ki so se skrivali v neki dolini blizu Šempolaja; med njimi je bil tudi narodni heroj Blisk. »Kak kolaboracionist jih je izdal in v vas je prišlo veliko kamionov Nemcev. Mama je takoj šla v ogrado in jih obvestila.«
Leta 1944 so Nemci sestrelili ameriško letalo, padalci so pristali med Šempolajem in Slivnim; mama je stekla pogledat in našla enega padalca, ga skrila in ga po odhodu Nemcev izročila štabu IX. korpusa. Za to akcijo je prejela priznanje in zahvalo vrhovnega komandanta zavezniških sil H.R. Alexandra.
Pri Pipanovih v Šempolaju so se med vojno srečevali obveščevalci in kurirji. Iz tistega ilegalnega delovanja se Marica rada spominja Dušana Košute iz Križa, ki je večkrat prinašal novice za štab IX. korpusa, borbenega partizana Vida Kneza, ki so ga ranjenega prenesli v bolnico Franja, a tudi sovaščana Rada Kosmino. »Nekega dne mi je prinesel pismo in rekel, da je zelo važno in naj ga čim prej nesem na štab. V tistem trenutku so v našo hišo vdrli Nemci, še danes ne vem, kako sem požrla pismo. Nemci so najprej pregledali Radota, nato pa preiskali vso hišo: iskali so mojega brata Pepota, bil je pri partizanih.«
Brat Pepi, ki je bil tako kot številni mladeniči iz kraških vasi odpeljan v Aquilo, se je septembra 1943 pridružil partizanom. Leta 1944 so ga Nemci aretirali v Vipavski dolini, ga hudo mučili in nato zaprli v koronejski zapor. »Vsakič, ko smo domov prinesli njegove obleke, so bile vse krvave, ker so ga tepli.« Po dveh mesecih so ga odpeljali v Gradišče, uspelo mu je zbežati in se vrniti med partizane.
Medtem je nekdo izdal mamo Marijo. Nemci so jo aretirali, poznali so njeno ilegalno ime: mučili so jo, da bi izvedeli, kje je Pepi, jo zaprli v sežanski zapor, naposled pa izpustili.
»Pepi se je boril do konca vojne, dokler ni njegova XXX. divizija IX. korpusa osvobodila Trst. Še danes ga vidim, kako je bil vesel in srečen. Rekel je: Marica, preden smo prišli v Trst, smo trpeli lakoto, mraz, borba je bila vsak dan, nevarnost je bila pred očmi in za hrbtom, mnogo izgubil sem mnogo prijateljevi: borili smo se za svobodo in tega ne smemo nikoli pozabiti.«

Peš v Trst proslavljat zmago
Zadnji dan vojne so se v okolici Šempolaja ustavili številni partizani in čakali navodila. »S prijateljico in sovaščanko Marjeto Grgič, ki je bila prav tako aktivistka, sva partizanom med bori nosili, kar sva mogli; obleke, jedačo itd. Partizani so bili nestrpni, ker še niso dobili ukaza, naj gredo v Trst.« Komandant ju je prosil, naj poiščeta informacije, Marica se je napotila po minirani cesti v Nabrežino do zdravnika Zannija, ki je bil aktivist in obveščevalec, imel pa je tudi stike z Italijo. Dejal ji je, da so se Američani ustavili v Tržiču, ker nočejo več žrtvovati svojih vojakov in čakajo, da se z Nemci v Trstu najprej spopadejo partizani. »Ko sem to povedala komandantu, je hitro poklical svoje partizane in z njimi odkorakal proti Trstu.
Po mnogem trpljenju, pregnanstvu, žrtvah, je končno prišel dan osvoboditve. Vse vasi so se mobilizirale in peš smo šli proti Trstu. V rokah smo imeli rdeče zastave in prepevali partizanske pesmi: Črnolaska, Počiva jezero, Veter šumi, Bandiera rossa, Bratje le k soncu, svobodi ... Spominjam se pokopališča na Proseku: na eni strani so bili mrtvi partizani, ki so izgubili življenje v zadnjih dneh in urah, na drugi pa Nemci. Vsi so bili mladi in lepi fantje.«

Marica je svojo angažiranost nadaljevala tudi po vojni. Postala je sekretarka komunistične mladine nabrežinskega okraja, opravila bolničarski, politični in telovadni tečaj. Prirejala je manifestacije, učila telovadbo mlade iz okoliških vasi, ki so nato nastopali na tržaškem stadionu.
To so bili časi skupnosti in prijateljstva, se spominja Marica, a tudi fašističnih napadov, spopadov s policijo, celo aretacij. Ko je nekega dne v Trstu izstopila s polnega vlaka slovenskih demonstrantov in zastav, so jo aretirali: odpeljali so jih v zapor. Zunaj so demonstrirali tovariši, Marica in ostali so v zaporu organizirali gladovno stavko. Zaprti so bili osemnajst dni.
Po nekem zborovanju na Velikem trgu so Marico in dve tovarišici napadli fašisti, k sreči pa jim je na pomoč priskočil velik in močan gospod, pregnal fašiste in dekleta pospremil do železniške postaje. »Ne vem, kako se je imenoval ta gospod, ampak še danes naj mu gre moja večna zahvala.«

Počutili smo se kot bratje
Povojni čas je bil čas altruizma. Skoraj vsi Šempolajci in Šempolajke so na primer šli na udarniško delo v Mavhinje, ki so jih bili Nemci in fašisti zažgali.
»Oktobra 1947 sem šla gradit mladinsko progo Šamac-Sarajevo. Moja želja je bila pomagati Jugoslaviji, da postane močna socialistične država. Spominjam se svojega 18. rojstnega dne: 30. 10. sem bila na udarniškem delu v Zenici, zelo je deževalo, bilo je mraz in hrane je bilo malo. Kajti mi iz Trsta bi morali biti v mednarodnih brigadah, ki so imele lepe obleke in dobro hrano, a v Beogradu so nas pomotoma zamenjali za jugoslovanske državljane ... Dobila sem tako velike hlače, da so mi prišle do ust, in dva desna čevlja št. 44. Zelo težko sem hodila.«
Bolničarka Marica je bila v brigadi vse do 27. novembra, ko je bila proga končana: tistega dne je v Sarajevo prišel tudi tovariš Tito in se jim zahvalil za opravljeno delo. Naslednjega dne se je večina začela vračati proti domu, Marico pa so zaradi pljučnice odpeljali v bolnico. »Nobene možnosti nisem imela, da bi obvestila domače, moji prijatelji so mami izročili le moj kovček: ko so ji rekli, da sem v bolnici, je padla na tla. Mislila je, da sem mrtva.«
Po petindvajsetih dneh je zapustila sarajevsko bolnišnico, v Beogradu so ji dali železniško vozovnico, s katero naj bi pripotovala do doma. Sprevodnik, ki je njen listek videl na Opčinah, pa ni bil istega mnenja: poklical je policijo, Marica se je spet znašla v koronejskem zaporu. Bila je brez dokumentov (ostali so v kovčku, ki so ga prijatelji odnesli domov), naposled pa je nabrežinska policija le potrdila, da v Šempolaju pogrešajo Marico Pipan: oficir se ji je opravičil in ji dal denar za novo vozovnico. »Vprašala sem ga, zakaj je povsod toliko policije, kot bi bil alarm. Povedal mi je, da so medtem naše kraje razdelili na cono A in B ...«
Doma Marice skoraj niso prepoznali, tako je shujšala. Veselje je bilo nepopisno, vso vas je zanimalo, kako so gradili železnico, kako je bilo v Sarajevu, kakšen je tov. Tito. Marica se je spet vključila v vaško življenje. Just Košuta je bil njen mentor v dramski skupini, s tovarišico Vero Žužek sta prirejali politične sestanke, s tov. Francem Gombačem sta po vaseh nosila sindikalne izkaznice. »Kadar so se bližale volitve, sta k nam prišli tudi tovarišici Marina Bernetič in Jelka Grbec.«

Idealistov ni več
Leta 1949 se je Marica udeležila svetovnega mladinskega kongresa na Madžarskem. Vodja tržaške delegacije je bil tajnik komunistične mladine David Pescatori, »zelo prijazen in velika osebnost«. Madžarom je bil Maričin glas tako všeč, da so ji ponudili službo na radijski postaji in ji poiskali stanovanje. »Davida, ki je bil odgovoren za našo skupino, so vprašali, če mi dovoli, da ostanem. On jim je odgovoril, da sem z njim prišla na Madžarsko in da se bom z njim vrnila tudi domov.
Leta 1953 sva se poročila, bila sva najsrečnejši par na svetu. Leta 1959 sva dobila lepega otroka Roberta.«

Nekaj let kasneje (1965) je družino zajela velika žalost: David je umrl v prometni nesreči na Sardiniji, kamor ga je KPI poslala zaradi političnih volitev. Marica je ostala sama z majhnim otrokom, v bolnici se je zaposlila kot bolničarka in tam delala do upokojitve.
Danes pravi, da so številni partizani in aktivisti razočarani. Okrog sebe ne vidijo idealistov, ki bi hodili »od hiše do hiše, od vasi do vasi, od delavnice do delavnice in med ljudi, kot smo hodili mi«. Žalosti jo tudi, da so KPI razdelili na več strank: danes ni čas delitve, ampak složnosti, če želimo ohraniti, kar smo s takimi mukami pridobili. Da ne bi pozabila na tovariše, ki so za svobodo darovali svoja življenja, Marica na svoji tržaški hiši vsak 1. maj izobesi rdečo zastavo. In bo tako nadaljevala do smrti.

Poljanka Dolhar