Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Kurirka Marica Šemec Budin iz Samatorce - V zapor so odpeljali boso petnajstletnico

Marica Šemec danes (KROMA)

Razburljivo obdobje druge svetovne vojne se je globoko zarezalo v spomin vseh naših ljudi, saj je bila prav vsaka vas priča vznemirljivim, v glavnem žalostnim dogodkom. Marica Šemec Budin je naštela nekaj utrinkov, o katerih doslej ni veliko govorila. Pobuda Primorskega dnevnika pa je lepa priložnost, da izvemo, kaj se je dogajalo v njeni vasi.
8. septembra 1943, ko je Italija kapitulirala, je bila Marica stara 15 let. »Novica nas je zelo razveselila in vznemirila. Odločili smo se, da v vasi uničimo vsakršen fašistični simbol. S svojo sestro in dvema sosedama sem stekla k cerkvi sv. Urha, saj je bil v kamnu pri vhodu v cerkev vklesan fašistični grb,« pripoveduje gospa Šemec. »Po lestvi sem se s kladivom v roki povzpela do 'fascia'. Šlo je s težavo, a vse se je izteklo po načrtu.« Ko je bila 13. ura, sta v vas privozili oklepno in terensko vozilo s škvadristi. Gospa Šemec še danes ne ve, kako so tako hitro izvedeli, kaj se je zgodilo. Odpeljali so Marico, njeno sestro in dve sosedi, pa še dve osebi, ki nista bili ničesar krivi. To sta bila njen oče, ki se je utrujen in s koso na rami ravnokar vračal s hriba ter Ivan Rodica, ki je zvonil v cerkvi.
»Odpeljali so nas v vojašnico na Prosek, nato pa z drugimi aretiranci v zapor 'Gesuiti' v Ulico Teatro romano. Nek karabinjer me je žalostno pogledal, ker sem bila bosa,« se spominja Marica Šemec. V zaporu, kjer je prebila dva tedna, so bile razmere skoraj nepopisne. V nabito polni celici so bile stenice in uši, na tleh je bila slama, stene pa so bile pomazane z mrtvimi stenicami in krvjo. »Zaprte so bile tudi tovarišice iz Hrvaške in drugih krajev. Povedale so nam, kako so jih fašisti mučili, ker jih je nekdo ovadil, da sodelujejo s partizani. Pele so borbene pesmi, po osmih dneh pa so jih odpeljali v internacijo. Najbrž se niso nikoli vrnile domov ...« razmišlja gospa Šemec, ki je bila pri 15 letih še kar pogumna, a je skrivoma jokala, ker se je bala internacije. »Težko mi je bilo predvsem za očeta, ki je bil star in bolan, pa tudi za sovaščana Ivana, ki je bil povsem nedolžen.« Po 14 dneh so se vrata odprla in skupina se je vrnila domov: »Bosa sem šla in bosa sem se vrnila.«
Po kapitulaciji se je borba nadaljevala. V Samatorci so ustanovili odbore Osvobodilne fronte, prirejali so tajne sestanke. »Bili smo složni in zavedni. Nabirali smo vse, od živeža do oblačil, vsi smo daroval po svojih močeh. Šivale smo copate in pletle nogavice.« V vasi so bili samo starejši moški. Marica Šemec se spominja žalostnega 8. marca 1943, ko so fašisti z vpitjem in brcami silili mlade fante na tovornjake, matere pa so jokale. Tako so novačili vojake za posebne bataljone.
Marica je bila najmlajša kurirka v vasi, vseskozi pa so jo spremljale tovarišice, najpogosteje Zora Rodica in Dragica Doljak. Na pot so morale tudi ponoči, v mrazu in snegu, čez hrib na Veliki Dol in v druge vasi. Včasih, ko jih je bilo posebno strah, je kurirke spremljal pokojni Ladko Colja. S sabo so imele kmečko orodje, da bi bile manj sumljive. Po vasi pa se je redno sprehajal zloglasni nemški oficir Kettner, ki so se ga vsi bali. »Iskal je partizane, a vse, kar je našel, mu je prišlo prav. Pri nas doma je visel pršut - s sabljo je odrezal polovico in jo odnesel. Lovili so kokoši in drugo,« se huduje gospa Šemec. Nekaj dni pred koncem vojne se je pojavilo osem neznancev, glave so imeli pokrite s plahtami. »Šli so v klet, se napili črnega vina in si napolnili čutare. Ko je moja mati s kretnjo pokazala, da je dovolj, je eden izmed njih stegnil roko in ji položil pištolo na čelo. Zelo sem se prestrašila. Tako so bili pač vzgojeni ...«
Po vojni (datuma se ne spominja) je Marica s skupino demonstrantov potovala v Trst. Pri železniški postaji so prepevali in vihrali zastave, »čerini« pa so jih odvedli v zapor v Ulico Coroneo, kjer je Marica prebila kakih deset dni. Gospa, ki je kot kurirka prejela tudi priznanje, poudarja, da se s svojim pričevanjem noče hvaliti, temveč obujati spomine na mlada leta.

Aljoša Fonda