Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

Z ranjenci 9. korpusa na Notranjsko

Partizanska bolnišnica franja

Tokratno pričevanje nas bo popeljalo na Notranjsko: od 13. do 20. avgusta 1944 so se namreč partizani z ranjenci 9. korpusa pomikali tja, o tem pa nam je zapis poslal Alojz Briščik, borec Gradnikove brigade.

Ko še ni bilo konec poletne ofenzive leta 1944, ki jo je sovražnik sprožil proti enotam 9. korpusa, je bila Gradnikova brigada na položajih na Mali Lazni nad Lokvo. Dobila je povelje, naj se takoj zbere in krene na Crkljansko, kjer so jo čakale nove naloge. S tem, da so zavezniki napredovali z vseh strani, se je pričakovalo, da bodo v najkrajšem času sledile še druge, hujše ofenzive proti partizanskim enotam, ki so se borile v njegovem zaledju. Cilj je bil te enote uničiti, ali jih vsaj nagnati globoko na sever.
Vsaka ofenziva je prinašala veliko žrtev. V bolnišnicah Pavla in Franja za težje ranjence niso imeli prostora, zato bi sledeča sovražna ofenziva predstavljala velik problem za sprejem novih.
Glavni štab NOV in POS je na prošnjo 9. korpusa pristal, da se ranjenci in težki invalidi napotijo na Notranjsko pod pogojem, da se transportu z ranjenci zagotovi neizpodbitna varnost.
V Loški dolini na Notranjskem je bil namreč aerodrom, na katerem so pristajala zavezniška letala, ki bi odpeljala ranjence v Italijo, v mesto Bari, kjer so bile nameščene bolnice za partizane.
Gradnikova brigada je krenila iz Cerknega 13. avgusta, potem ko je iz bolnice Franja prevzela bolnike.
Težave so se začele pri prehodu čez Idrijco, kjer ni bilo mostu, zato so konje z vozovi pognali kar čez reko. Kolesa pa so se globoko udrla v mivko in pesek. Na pomoč so takoj priskočili borci. Do podobnih težav je prišlo na nasprotni strani, kjer so morali borci konje celo izpreči in vozove z ranjenci vred, takorekoč, prenesti na rokah.
Pot do Loške doline je z majhnimi oddihi trajala celih sedem dni, zdaj strmo v reber, pa zopet globoko v grape in doline. Ponoči in podnevi, v veliki vročini in dežju se je premikala kolona s svojim dragocenim sprevodom ranjencev.
Na poti proti Otlici, na Mrzli Rupi so priključili skupino ranjencev iz bolnice Pavla, tako da je število ranjencev, ki so se pomikali v kolini, naraslo na okrog 100. 31. divizija je ostala na Otlici z ranjenci, medtem ko je Gradnikova brigada šla čez Col in Podkraj, nato pa skozi nanoške gozdove in tako16. avgusta prispela na Bukovje pri Postojni.
Tam je predanila v gozdu, zvečer pa se je tiho približala progi med Ravbarkomando in Škrbcem in prečkala železnico. 18. avgusta je prišla nad Bukovje divizija z ranjenci, vso pot od Otlice do tja so ranjence vozili s kamioni in vprežnimi vozili.
Ko se je znočilo, je kolona krenila proti progi. Čakali so jo bataljoni Gradnikove brigade, ki so zasedli položaje. Varstvo prehoda so zaupali 2. četi 2. bataljona. Pol ure predno je kolona prišla do proge, je sovražnik začutil, da nekaj ni v redu in začel je streljati proti položajem 2. čete, ki mu je odgovorila z močnim ognjem. Dosegla je svoj cilj: vso sovražnikovo pozornost je pritegnila nase, medtem ko je kolona z ranjenci prešla progo.
Divizija je čez dan počivala v gozdovih na vzhodni strani proge in do štere popoldne krenila proti Loški dolini, potem ko je iz bližnjih vasi poskrbela za vozove in vprego za ranjence.
Pot do cilja je bila dolga in naporna, posebno za borce, ki so imeli težko orožje. Funkcionarji čet so jim priskočili na pomoč s tem, da so jim pomagali nositi orožje. Ko je brigada prišla v Loško dolino, so jo poslali v Stari trg. Pred tem smo se poslovili od ranjencev, ki jih je divizija predala tamkajšnjim pripadnikom 7. korpusa. Bilo je 20. avgusta.
Tega dne je brigado pregledal komandant glavnega štaba Slovenije Franc Rozman - Stane v spremstvu svojega namestnika in starega znanca primorskih partizanov generala Jaka Avšiča. Oba sta bila z brigado zadovoljna in bila mnenja, da je Gradnikova brigada verjetno najboljša slovenska brigada.
Zvečer pa so borci Gradnikove brigade priredili Notranjcem miting. Potem ko so si borci v kinodvorani ogledali filme o borbah na raznih bojiščih in so jih cepili proti trebušnemu tifusu, so se 24. avgusta zjutraj skupno s prešernovci in vojkovci razvrstili v dolgo kolono in krenili nazaj na Primorsko.