Spomini na leto 1945

Spomini na leto 1945

»Obraze krvnikov imam vedno pred očmi«

Pročelje stavbe v Ulici Cologna, kjer je med 2. svetovno vojno ustrahovala Collottijeva banda.

Jutri bodo v Ulici Cologna odkrili spominsko ploščo v spomin na žrtve Collottijeve tolpe (o dogodku poročamo v spodnjem članku). Med njimi je bila tudi Meri Merlak; njeno pretresljivo pričevanje je zbrala Jagoda Kjuder.

Ko se je začela vojna leta 1940, sem bila stara 13 let. Od samega začetka smo vedeli, kaj se dogaja po Evropi. Po razpadu Italije smo se nekoliko oddahnili, misleč, da je vojne konec. A najhujše se je tedaj šele začelo. Začele so se širiti govorice, da nacisti deportirajo ljudi v Nemčijo. Vsepovsod in tudi v naši vasi se je razvilo ilegalno uporniško gibanje. Dekleta smo bile kurirke. Moje ilegalno ime je bilo Steva. Razdeljevale smo propagandni material po mestu, nosile pošto v Boršt in na Katinaro in spremljale fante v partizane. Imele smo nalogo, da peljemo tržaške fante v Gropado k tovarišici Ivanki, kjer je bilo zbirališče in izhodišče za odhod v partizane.
Avgusta 1944 sem se morala zaradi tifusa zateči v bolnišnico, po okrevanju pa sem se spet vključila v ilegalno delo. Ena od pomembnih kurirskih postojank je bila trgovina jestvin pri Senici na Katinari. Pošto so prinašali ali odnašali vozniki iz Brkinov, ki so prevažali v mesto drva, premog, sadje in zelenjavo. Pri oddajanju pošte sem morala izreči geslo “voda”, kdor je pošto sprejel, pa je moral odgovoriti “teče”.
Dne 21. marca 1945 so fašisti obkolili Lonjer. »Collottijeva banda« je ob zori rovarila po hišah in vpila, da moramo vsi v Dopolavoro – gostilno na koncu vasi. Bunker, v katerem so bili partizani, je bil izdan. Okrog 19. ure so nekatere naložili na tovornjak in odpeljali v mesto, v kasarno v Ulici Cologna, kamor se je preselila Collottijeva banda, potem ko so bombardirali sedež v Ulici Bellosguardo.
Tam so nas razmestili po celicah. Najprej so vsakega posebej odvedli na zasliševanje. Na mizi so bile štiri slike s trupli treh ubitih partizanov iz lonjerskega bunkerja ter očeta partizana Andreja Pertota. Partizan Pavle je imel iznakažen obraz in bil je brez roke. Nikoli ne bom pozabila te slike. Spraševali so me, če poznam mrtve partizane, kam in komu sem nosila pošto, kdo so moje prijateljice ... Za vsak »ne vem« sem dobila udarec s pestjo, klofuto ali brco.
Imen svojih mučiteljev se dobro spomnim. To so bili: Arturo Pigatti (Tržačan, uradnik), Antenori (kvesturin), Ferruglio (ki je pretepal), Codelja (je pretepal; pisali so, da je umrl med vojno, a srečevala sem ga v mestu še dolgo po vojni) in Podrecca (govoril je slovensko).
Ker nisem nič izdala, so mi rekli: »No te ieri furba come la Franza che la ga parlà. Se te parlavi, te andavi domani via« (Nisi bila zvita kot Franza, ki je spregovorila. Če bi govorila, bi jutri lahko odšla). Codelja je potegnil z mene krilo in bluzo. Ostala sem v spodnjih hlačkah in modrcu. Nato me je vprašal: »Te conosci Caterina?« (Poznaš Katerino?). Caterina je bil namreč električni aparat, s katerim so nas mučili. Po telesu so nam nameščali žice. Čutila sem hude bolečine. Na zapestju sem imela dolga leta znamenja. Potem so mi zvezali roke in me privezali na vrv. Vlekla sta jo v dveh. Enkrat so me zasukali v desno, enkrat v levo. Ko me je zaneslo v desno, me je udaril bič, ko me je zaneslo v levo, sem dobila brco.
Ko sem padla v nezavest, so me oblivali z vodo. Vrv so pritrdili tudi na strop. Morala sem stopiti na stol, nakar so me privezali na vrv in brcnili stol, da sem obvisela v zraku v hudih bolečinah. Dolgo časa sem imela poškodovane sklepe rok. Od udarcev sem bila vsa krvava, toda svojih tovarišev nisem izdala. Ko sem visela s stropa, je v sobo stopil SS-ovec in Codelja mu je rekel »Brutta puttana, la batti ma no la parla!«
Izmučeno so me potem pahnili v sosednjo sobo, kjer je bilo šest krst. Mislila sem, da ena od teh čaka name ... V tej sobi je bila teden dni prej tudi soimenjakinja Marija Merlak, ki se je iz obupa pognala skozi okno. Codelja je odprl okno in mi zabrusil: »Butite zo come ga fatto tua sorella” (Vrzi se dol, kot je storila tvoja sestra).
Zatem so me odvedli v posebno celico. Bila je majhna in v njej smo komajda stale v treh. Bila je tudi brez oken, le na vratih je bilo majhno okroglo okence. V temi smo preživele en teden, nato so nas eno za drugo pod noč peš odvedli v Koronejske zapore. Ob prihodu nas je vratar vprašal od kod prihajamo in na odgovor, da prihajamo iz Uice Cologna, je le zmajal z glavo in nas potrepljal, saj je vedel, kaj se je tam dogajalo. Iz zapora sem se domov vrnila 30. aprila.
Izkušnja v Ul. Cologna mi je pustila hude posledice. Celih šest let se nisem dotaknila likalnika, ker me je bilo strah elektrike. Še danes me je strah, če se dotaknem žarnice. Dolgo časa sem tudi trpela zaradi nočnih mor in še danes se mi dogaja, da se zbudim sredi noči z občutkom, da me bo kdo mučil ... Potem zaspim. Obraze krvnikov imam vedno pred očmi.

Jagoda Kjuder