Josip Broz - Tito

Josip Broz - Tito

Hruščov se je opravičil, a Tito je ostal ledeno hladen

Tito nagovarja tuje dopisnike na večerji; na njegovi desni sedi John Earle

»Tito je bil po ocenah vseh, ki so ga spoznali »born natural leader«, rojen voditelj z izjemnimi lastnostmi. Bil je ena velikih svetovnih osebnosti, ki so izšle iz druge svetovne vojne. Škoda, da takšnih ljudi danes ni več videti. Danes bi bila takšna osebnost potrebna, denimo, na področju evropskih financ, kjer nihče ne ukazuje, kot je videti ob primeru Grčije«.
Tako misli John Earle, ugledni novinatr in nekdanji častnik v britanski vojni misiji pri Titovih partizanih v Srbiji. S Titom je večkrat prišel v stik, ko je bil v letih 1953-57 dopisnik agencije Reuters v Beogradu. Z avtomobilom se je iz Trsta odpeljal v Beograd po tedaj večinoma še makadamskih cestah, kar je bila prav avantura. Potem pa kmalu na delovno zadolžitev Dalmacijo.
»Prvič sem Tita videl leta 1953 na pomolu v Splitu, ko se je vračal z državniškega obiska v Londonu pri kraljici Elizabeti. Potoval je z ladjo Galeb z vsem svojim spremstvom in ko je ladja pristala, smo zahodni dopisniki čakali na pomolu. Name so naredile močan vtis Titove oči, imel je izjemno odločen, jeklen pogled«.
Potem je bil Earle v Beogradu vsaj enkrat letno vabljen k Titu, ko se je jugoslovanski predsednik 25. maja, na njegov uradni rojstni dan, na Belem dvoru srečeval z mladimi, ki so mu prinesli štafetno palico ob dnevu mladosti. »Takrat v Beogradu ni bilo veliko dopisnikov iz tujih držav, vsega nas je bilo šest ali sedem, ki smo zastopali najvidnejše agencije in medije. Zanimivo je, da so na ta praznik, kjer so bili ob Titu vsi njegovi najožji sodelavci iz državnega in partijskega vrha, vabili nas dopisnike, ne pa tudi veleposlanike, ker so želeli ohraniti nekakšno družinsko vzdušje. Nas, dopisnike iz zahodnih držav, je Tito povabil tudi na večerjo, ki je bila iz varnostnih razlogov prirejena v restavraciji nogometnega stadiona Crvene zvezde. Tito nam je izrecno dal vedeti, da moramo priti v smokingu in črni kravati oziroma metuljčku. On sam se je vedno oblačil vidno elegantno, po značaju je bil dokaj nečimrn, poznalo se je, da je izhajal iz revščine. Bil je izredno prijazen in šarmanten sogovornik, že na predstavnike britanskih vojaških misij pri partizanih je naredil močan vtis. O tem pišeta v svojih knjigah William Deakin in Fitroy Maclean. Tito je imel v svojih pogledih izredno širino, kar je bilo nenavadno za človeka, ki ni imel formalne izobrazbe. Imel je izjemen posluh in sposobnost razumevanja stališč sogovornika. V tem je bil zelo različen od številnih njegovih ozkoglednih komunističnih sodelavcev.«
Earle je bil kot dopisnik Reutersa priča zgodovinskega obiska sovjetske delegacije v Beogradu leta 1955, ko se je Nikita Hruščov opravičil Titu zaradi Kominforma in priznal, da je bila Jugoslaviji narejena velika krivica. O tem je Earle napisal prispevek v zbirki Fronlines, ki jo je agencija Reuters izdala ob svoji obletnici. »V delegaciji sta bila poleg Hruščova kot vidna voditelja ZSSR še maršal Nikolaj Bulganin in gospodarski minister Anastas Mikojan. Hruščov je bil že ob prihodu na letališče dobro razpoložen in je vsem obljubljal vizume za Moskvo. No, treba je razumeti, da v tistem času ni bilo enostavno dobiti dovoljenja za vstop v državo. Potem je bila na sprejemu zdravica za zdravico in Hruščov se ga je napil, da je komaj stal na nogah in so mu v nekem trenutku na namig Mikojana pomagali, da je odšel iz dvorane. Hruščov je trdil, da sta za vso gonjo proti Jugoslaviji bila kriva Berija in Abakumov, rusko opravičilo Jugoslaviji pa je bilo prava senzacija. Značilno je, da je Tito pri vsem tem ostal hladen in popolnoma trezen.«
Pozneje je John Earle srečal Tita še v šestdesetih letih v Titovem Užicu, kjer se je udeležil srečanja z nekdanjimi zavezniškimi vojnimi misijami. Te stike, ki so izhajali iz časa NOB, je Tito vselej pozorno negoval. »Treba je priznati, da j imela titova Jugoslavija zelo dobro diplomacijo, država si je pod njegovim vodstvom pridobila velik ugled v svetu. Dovolj je videti, koliko državnikov je bilo prisotnih na Titovem pogrebu. Tito ni bil le karizmatičen voditelj, bil je tudi zelo spreten pogajalec. Postavil se je v položaj alternative med velesilami na relaciji vzhod-zahod in to mu je uspelo, ko je bila Jugoslavija šibka in v velikih težavah. Njegovo gibanje neuvrščenih je štelo zelo veliko glasov v Organizaciji združenih narodov.«
Earle pa vidi v Titovem delu in osebnosti tudi temne plati: »Bil je diktator in je znal oblast izvajati z jekleno voljo, tudi brez milosti. Če ne bi bil tak, ne bi dovolil, da se po končani vojni pobije toliko ljudi. Tudi za to, kar se je dogajalo na Golem otoku, je moral vedeti, čeprav ni bil nikoli tam. Z leti je obračunal s številnimi bližnjimi sodelavci in soborci, tako z Djilasom, Rankovićem, Popovićem in drugimi. Take osebnosti pišejo zgodovino, v dobrem, a žal tudi v slabem«.

Dušan Udovič