Josip Broz - Tito

Josip Broz - Tito

Novice o Titu so zbirali pod košatimi drevesi

Predsednik Italije Sandro Pertini na obisku pri Titu

»Ko nam je Frane Barbieri naznanil, da njegovi zagrebški prijatelji letijo s posebnimi letali v Beograd, smo vedeli, da to je znamenje. Začela se je Titova predsmrtna agonija.« Dimitrij Volčič se dobro spominja Barbierijevega telefonskega klica, ki je sprožil migracijo tujih dopisnikov v jugoslovansko prestolnico. Barbieri, to ni bil kdor koli. Ko sta z Volčičem prijateljevala, je »bil tri četrt novinar, četrt pa diplomat«. Dalmatinec italijanskega izvora, ki se je pohrvatil, a je hkrati ohranil italijansko kulturo, med vojno partizanski komandant, po vojni pa je obhodil vsa vodilna mesta jugoslovanskega novinarstva. Tudi njega je oplazila Titova nenaklonjenost. Zapustil je Jugoslavijo, v Italiji pa je s pomočjo prijatelja Enza Bettize, ravno tako Dalmatinca, in z dopisovanjem za La Stampo navezal še prijateljstvo z Montanellijem in odvetnikom Agnellijem. »V Beogradu je še vedno poznal vse tiste, ko so nekaj veljali,« pravi Volčič, kakor Barbieri »privilegiranec«, ki o družbenih in političnih potresih na evropskem vzhodu lahko govori v prvi osebi. Bil je preko trideset let RAI-ev poročevalec z Dunaja, iz Prage, Bonna in predvsem Moskve. Med Praško pomladjo je bil v Pragi, med pokolom na Trgu Nebeškega miru v Pekingu, v novinarski delegaciji, ki je spremljala Gorbačova. Bil je v Beogradu v dneh Titovega poslavljanja od živih.
»Titova osebnost je bila dominantna. Spoj karizme in skrivnosti. Zato je bilo o njem napisanih na stotine knjig. Z razlago o njegovem izvoru so pisci skušali razvozlati njegovo vlogo. Po prepričanju nekega pisatelja je bil Tito v resnici ženska, drugi je v njem prepoznal madžarskega Žida, ki naj bi prevzel Titovo identiteto v podoficirski šoli, za četniškega komandanta Mihajlovića je bil ruski agent Kominterne, slovenski pisatelj Žarko Petan pa ga je proglasil za sina avstrijskega polkovnika, pomočnika nadvojvode Ferdinanda, ki je pod streli padel v Sarajevu.« Legende, folklora. Kakor pripoved o zoološkem vrtu in mizarski delavnici na Brionih, kjer je Tito preživljal dolge mesece, kjer so ga obiskovale filmske zvezde. Režimski aparat, ki ga je Tito postavil na noge, je ohranjal pri življenju njegovo državo, sicer skupek držav, ki so izšle iz osvobodilne in hkrati državljanske vojne. Povezal jih je z geslom o »bratstvu i jedinstvu«. Ko ga je sogovornik vprašal, če zares in globoko v sebi verjame v slogo jugoslovanskih ljudstev, je vsakič odgovoril z redkobesednim, retoričnim sklicevanjem na državo, ki jo je spočela junaška borba partizanov. »Umrl je ob pravem trenutku, ki mu je prizanesel s sesutjem v prah njegovega življenjskega dela,« zna povedati Volčič.
Tako kot drugim novinarjem se Volčiču še sanjalo ni, da bi se po Barbierijevem klicu zakadil v Ljubljano, kjer je jugoslovanski maršal umrl: »Poleteli smo v Beograd, v center. Ves svet je mučilo vprašanje, kaj se bo po Titu zgodilo, če je uredil svoje nasledstvo. Pot do novic ni bila težka. Beograd je bilo klepetavo mesto, kjer se je veliko govorilo o politiki, o resničnih in izmišljenih stvareh, o provokacijah, pa še o zmesi vsega tega. Zvečer smo zahajali k Ivu, v klub književnikov, v gostišče, kjer so se pod košatimi drevesi zbirali ministri, diplomati, novinarji. Ivo, hišni gospodar, je hodil od mize do mize ter pobiral in naprej prenašal novice. Bil je v dobrem razmerju z režimom, drugače si ne bil mogel privoščiti zasebnega lokala v sistemu podržavljene lastnine. Takoj nam je postalo jasno, da bo po Titu nastala zmeda. Samo naivneži so verjeli napovedim, da so Sovjeti za vogalom. Titov recept o “razdrobitvi” svoje vloge med republike, o šestmesečni rotaciji predstavnikov vsake republike na vodilnih mestih, je pokazal vso svojo neučinkovitost. Na zgrešenih mestih so se znašli zgrešeni ljudje. Naraščal je nered, ki se je vpisoval v splošno ekonomsko krizo. Od leta 1974 dalje so na vzhodu imeli vsi petletni plani pasivno bilanco. Samoupravljanje je bila neka umska igrača, kolesje, ki je stalo veliko denarja in ni sprožilo mehanizma. Kakor stroji japonskega umetnika Kitana, svetovnega prvaka v izdelovanju naprav, ki z največjim naporom in domišljijo dosežejo najmanjši učinek. Takšna je bila Jugoslavija po Titu.«
Volčič je Tita zadnjič srečal v živo v njegovi rezidenci na Dedinju. Jeseni 1979 je k njemu na obisk prišel italijanski predsednik Pertini. Z njim seveda novinarji. »Tito je bil umirjen, Pertini živahen. Ta dan je bilo vse preveč modre barve. Modro je bilo nebo, modre so bile uniforme godbenikov. Tako kot pri Belem konjičku, v dunajski opereti.«

Igor Devetak