Josip Broz - Tito

Josip Broz - Tito

Ljudmilina vijugasta pot v pravičnejši svet

Ostanki nekdanjega taborišča na Golem otoku

»Ljudmila je faca«, mi je navdušeno pripovedoval Jani Novak, član skupine Laibach, o simpatični gospe, ki je svoja zadnja leta preživljala med Portorožem in Ljubljano. Občasno je še skočila čez lužo, kjer se je zaposlil njen sin. V slovenski prestolnici si je na starost kupila prostorno stanovanje. In to v elitni stavbi, v kateri so pred slovensko osamosvojitvijo stanovali visoki vojaški kadri, vladni funkcionarji in partijski imenitneži.
Ljudmilo sem spoznala, ko je bila že upokojena zdravnica, na eni od večerij, ki jih je prirejala na svojem ljubljanskem domu. Rada se je obkrožala z mlajšimi ljudmi, še posebej z umetniki in glasbeniki. Bila je na tekočem z ljubljansko umetniško sceno in še posebej so jo zanimali mednarodni podvigi slovenskih umetnikov. Navdušeno je spremljala koncerte skupine Laibach. Dala je vedeti, da jo bolj zanima sedanjost kot preteklost, in ko je kdo med gosti pokazal radovednost za njene burne izkušnje, še posebej za tiste iz vojnih časov, ko je bila v partizanih, ali pa za one iz prvih povojnih let, ko se je po spletu srhljivih okoliščin znašla na seznamu Titovih sovražnikov, je markantna gospa, ki sicer ni skrivala svojih odločnih mnenj o marsičem, zamahnila z roko in se hudomušno nasmehnila.
Bila je hči primorskih staršev, ki so se v času fašizma izselili v Maribor. Zanimalo me je kaj več izvedeti o njenem mariborskem otroštvu. Ni bila zgovorna. Povedala je le, da so se kot primorski otroci počutili drugačne, da jih je mariborska otročad včasih šikanirala z žaljivko »taljani«. Poskušala sem jo prepričati, da so njeni spomini izjemno dragoceni, kajti nadejala sem se, da če bo spregovorila o svojem otroštvu, bo potem, kaj več povedala tudi o vojnem in povojnem času. Ni se dala zmotiti. Tudi potem, ko sem k njej poslala eno od svojih študentk, ki je zbirala pričevanja o primorskih beguncih in begunkah, je obveljala njena. Rezultati intervjuja so bili skromni. Svojih spominov ni bila pripravljena deliti z raziskovalko niti za ceno anonimnosti.
Ljudmilin molk ni bil tako zelo nenavaden, če upoštevamo obvezo o molčečnosti, ki so jo bili dolžni držati nekdanji zaporniki na Golem otoku ali v drugih taboriščih povojne Jugoslavije. Nekateri so jo prelomili že pred razpadom Jugoslavije, drugi malo kasneje, ko so spregovorili o neznosnih razmerah, v katere so jih pahnile pogosto povsem neupravičene obtožbe sovražnega delovanja ali le osebna maščevanja ter politična sumničenja v času razkola med Titom in Stalinom. Mnogi so se je držali tudi pozneje, nekateri pa še danes. Mednje lahko uvrstimo gospo Ljudmilo.
A pri njej ni šlo samo za molk, šlo je za zadrego. Zadrego, ki je vidna tudi pri drugih žrtvah, ki lastno izkušnjo razumejo kot »napako v sistemu«, črni madež, ki se ga ni dalo oprati, a ki vendar ni zmogel zasenčiti vsega tistega, kar je povojni čas proizvedel. Šlo je za posameznike, ki so bili žrtve politike, v katero so verjeli, kljub temu pa niso bili pripravljeni ocenjevati Titovega režima skozi svojo lastno izkušnjo. Njihova človeška drama ni zmogla zasenčiti javno dobrega, pomembnih socialnih in ekonomskih sprememb, ki so sledile koncu druge svetovne vojne. Gospa Ljudmila je kljub svojim trpkim povojnim izkušnjam dajala vedeti, da se je borila za pravo stran, da je bila vseskozi na strani socialno pravičnejše družbe od tiste, v kateri je odraščala in da je pripadala generaciji, ki je sooblikovala socialistično Jugoslavijo.
Ko sem bila zadnjič pri njej na obisku, potem sva se slišali le še enkrat, pred njenim odhodom na potovanje po Grčiji, ni skrivala zaskrbljenosti zaradi slovenske politike. Ni imela prijaznih besed za tiste, ki so javno zagovarjali interese Titovih žrtev. Druščino za mizo je spraševala, ali bo levosredinski, liberalni pol dovolj močan, da se jim bo postavil po robu na bližajočih se volitvah.
Na Ljudmilino življenjsko zgodbo in njen način razmišljanja pomislim vsakič, ko se v slovenski javnosti razplamti polemika o slovenski polpreteklosti, ko se gromko oglasijo taki, ki bi radi potegnili ostro ločnico med komunizmom in antikomunizmom, med Titovemu totalitarizmu zvestimi dediči in s titoizmom nekomprometiranimi demokratičnimi silami. Spomnim se je kot priče zagonetne politične dediščine, vijugastih poti, ki so jih prehodili nekateri protagonisti partizanstva in revolucije, a tudi kot živega opomina, da so enovita vrednotenja prelomnih zgodovinskih dogajanj varljiva.
Podobno kot Ljudmilina življenjska zgodba me nagovarjajo tudi nekatere druge pripovedi. S svojimi protislovji in dvoumji naredijo bolj razumljivo nostalgijo po Titu in po nekdanji socialistični Jugoslaviji, predvsem pa zmorejo približati čas, ko so se kotile misli o boljši prihodnosti in pravičnejšem svetu, ko so mnogi verjeli, da bodo v novi družbi tudi mali ljudje pridobili javno besedo in postali sooblikovalci velike zgodovine.

Marta Verginella