10 let zaščitnega zakona

10 let zaščitnega zakona

Pogovor s senatorjem Fulviom Camerinijem

Fulvio Camerini (KROMA)

TRST - Fulvio Camerini in Dimitrij Volčič sta v rimskem senatu igrala zelo pomembno vlogo za odobritev zaščitnega zakona za slovensko manjšino. Zakonsko besedilo je odobrila poslanska zbornica, v senatu pa je bilo treba skrbeti, da zakon ne bo doživel sprememb. To je bila velika proceduralna in politična bitka, ki sta jo senatorja leve sredine odlično opravila. Za Camerinija je bila to tudi zadnja parlamentarna preizkušnja, saj na spomladanskih volitvah 2001 ni več kandidiral. 85-letni svetovno znani kardiolog in kulturnik (bil je med ustanovitelji Skupine 85) je svojo politično pot nato še nekaj časa nadaljeval v tržaškem občinskem svetu.

Senator Camerni, kako deset let po odobritvi ocenjujete zaščitni zakon?
Po mojem ne obstajajo dobri ali slabi zakoni, pač pa zakoni, ki jih je treba izvajati. Tudi zaščitni zakon za Slovence bi bilo treba najbrž dopolniti in v nekaterih členih nadgraditi, na splošno pa je zakon veliko prispeval za uveljavljanje pravic Slovencev in za utrditev kulture sožitja. Pomislimo samo, kje bi bili danes v Trstu, če tega zakona ne bi bilo.

In kje bi bili?
Plavali bi v kalnih vodah starih zamer, neizpolnjenih obljub in tudi frustracij. Ne rečem, da je zaščita rešila vse probleme, ustvarila pa je pogoje, da se problemi začenjajo reševati. In to se mi zdi že velika pridobitev posebno za Trst, kjer je vse upočasnjeno in vse se tako počasi premika.

Kako je bilo z zaščitnim zakonom takrat v senatu?
Zelo napeto in živčno. Razprava v pristojnih komisijah se je začela jeseni leta 2000 in januar 2001 je bil skrajni čas, do katerega bi morali odobriti zakon. Štirje meseci niso kratko obdobje, za italijanski parlament pa so to nenavadno hitri časi.

Na koncu pa vam je vendarle uspelo...
Če gledam z današnje perspektive, je bil to za takratne čase pravi podvig. Že res, da je imela leva sredina čvrsto večino, res pa je tudi, da so bili nasprotniki zakona zelo borbeni in agresivni. Ko so so njihove zahteve politično pogorele, so se lotili drugih poti in metod.

Kakšnih pa?
Senatni poslovnik dopušča kar nekaj proceduralnih možnosti, ki jih je takratna opozicija zelo spretno izkoriščala. Morali smo paziti, da so bile vse komisije sklepčne in da ni opozicija vnesla v zakonski predlog niti ene vejice, pike ali klicaja. Če bi se to zgodilo, bi še danes najbrž čakali na zaščitni zakon. Na srečo so naša stališča doživela podporo pri najvišjih političnih in institucionalnih predstavnikih.

Koga bi izrecno omenili?
Predsednika senata Nicolo Mancina. S kolegom Volčičem sva bila večkrat pri njemu in mu dopovedovala, da zaščita Slovencev res ne zanima glavnine Italijanov, je pa zelo pomembna za naše kraje in za odnose s sosedi.

In Mancino?
Obstajajo dve kategoriji politikov. Tisti, ki hlinijo, da te poslušajo in potem naredijo po svoje, in tisti, ki se resnično potrudijo in prisluhnejo tvojim stališčem. Mancino nam ni obljubljal nemogočega in kar bi lahko preseglo njegove pristojnosti. V resnici nam je zelo pomagal. Eno je parlament, ki ga gledaš od zunaj, drugo je parlament od vznoter. Na senatne odločitve pa so vplivali tudi izvenparlamentarni dejavniki.

Kaj imate v mislih?
Zaščitni zakon je sad številnih prizadevanj in naporov. Mislim, da si nihče ne sme in ne more lastiti zaslug zanj, majska manifestacija na Trgu sv. Antona v Trstu leta 2000 pa je gotovo naredila velik vtis na lokalne in državne italijanske politične dejavnike.

To je bila res lepa in za Trst nenavadna pobuda. Namesto v preteklost je bila zazrta v prihodnost, na trg pa je prišlo tudi veliko mladih...
To da je bilo veliko mladih je bilo še kako pomembno, meni pa so ostali v spominu vsi tisti župani iz Trsta, Gorice in videmske pokrajine. Bili so v prvi vrsti, zastopniki institucij in krajevnih uprav, ki so zahtevali spoštovanje italijanske ustave in pravice italijanskih državljanov slovenske narodnosti. Bilo je res lepo.

Res je, da nihče si ne sme lastiti zaslug za zakon, nekaj ljudi pa je takrat le izstopalo...
Riccardo Illy je kot župan Trsta zelo veliko naredil za zakon. Če bi bil tržaški župan proti zakonu, bi se Rim “skril” za Trstom in bi vse skupaj zamrznil z izgovorom, da lokalna skupnost noče zaščite Slovencev. Izpostavil bi tudi pozitivno vlogo Cerkve.

Tržaška in goriška Cerkev sta podprli manifestacijo pri Sv. Antonu...
Tudi njuna podpora je bila še kako pomembna. Tržaški škof Eugenio Ravignani je nadaljeval po poti, ki jo je začrtal njegov veliki predhodnik Lorenzo Bellomi, v Gorici pa je Dino De Antoni nadgradil delo Antonija Vitaleja Bommarca.

Senator Camerini, ste kdaj obžalovali, da leta 2001 niste več kandidirali za parlament in da ste se postopno umaknili iz politike?
Ne. Z aktivno politiko naj se ukvarjajo mlajši, moja žena pa mi je pred desetimi leti itak zagrozila, da bo odšla, če bom spet kandidiral. (smeh).

In kakšna se vam zdi danes italijanska politika?
Kot nekdanji senator najbrž nisem najbolj primeren, da bi jo ocenjeval. Pred desetimi leti je v senatu sedel Norberto Bobbio, danes pa... Raje pustimo to, saj vsi itak beremo časopise in gledamo televizijo.

Sandor Tence

  • »Če ne bi bilo zakona, bi še vedno plavali v kalnih vodah starih zamer«

    Pomembna vloga tedanjega tržaškega župana Illyja ter tržaške in goriške Cerkve