10 let zaščitnega zakona

10 let zaščitnega zakona

»Objektivno« in »subjektivno«

Posebna izdaja Primorskega dnevnika po manifestaciji na Travniku leta 1984

Včasih se zdi, da smo Slovenci, bolj kot drugi, malce obsedeni od vsakovrstnih obletnic, kot da bi čutili potrebo, da nenehno postavljamo neke količke, da delamo takšne ali drugačne bilance in preverjanja. Tokrat je na vrsti naš zaščitni zakon, ki je sicer po datumu še dokaj svež. Deset let je relativno kratka doba, vendar za zakonsko besedilo dovolj dolga, da se malo zaustavimo in zamislimo nad tem, kaj smo s tem tako dolgo pričakovanim ukrepom dobili in kakšni so bili v tem desetletju njegovi učinki.
Izraz »dobili« sicer zveni neustrezno, kajti zakon, znan pod suhoparno številko 38/2001 je sad zelo dolgega obdobja velikih prizadevanj in, lahko mirno rečemo, vztrajnega boja najmanj dveh generacij Slovencev v Italiji. V to, desetletja na vseh ravneh trajajočo bitko za emancipacijo naše skupnosti, je bilo skoncentriranih veliko življenjskih moči, terjala je zajetno investicijo političnega potenciala, kolikor smo ga premogli in ga še danes premoremo Slovenci v Italiji na več ravneh. Vsaj za štiri desetletja, tja od šestdesetih let prejšnjega stoletja do odobritve zakona v letu 2001 je bila ta zahteva prva na seznamu, kar velja za osrednje slovenske organizacije in stranke, v katerih so angažirani Slovenci. Potrebno je bilo trdno prepričanje, da moramo za ohranitev in razvoj naše identitete v Italiji doseči zaščitni normativ, ki bo preprečeval asimilacijo, nam vlil nove samozavesti in nas postavil ob bok tistim manjšinskim skupnostim, ki v evropskem prostoru uživajo, čeprav ne vse na enaki ravni, ustrezno zakonsko zaščito.
Čemu tolikšna prizadevanja. Danes lahko nekdo poreče, pa saj bi lahko živeli tudi brez zaščitnega zakona. Res, ampak razlike so, in so bistvene. Zakon, kolikor lahko tudi nepopoln, postavlja neke osnovne zaščitne standarde, na katere se je danes vsekakor mogoče sklicevati, naj gre za javna sredstva za delovanje slovenskih ustanov, javno rabo jezika, kulturo, šolstvo in drugo. V zavesti vseh, ki so si v preteklosti prizadevali za dosego tega cilja, je bilo trdno prepričanje - in dogajanja so to vedno znova potrjevala - da je manjšina brez temeljnega in po ustavi zajamčenega zaščitnega dokumenta nenehno izpostavljena tveganju, da v razmeroma kratkem roku opeša in izgine. In kot vemo, so si v preteklosti mnogi, zlasti v naših krajih, za ta cilj tudi vneto in glasno prizadevali,poleg tega, da je tiha asimilacija opravila svoje. Ni odveč trditi, da je bilo izglasovanje zaščitnega zakona v italijanskem parlamentu za našo skupnost epohalno dejanje, za katerega so morale politične razmere zoreti zelo dolgo, a so naposled vendarle dozorele.
Vse to je treba poudariti zlasti v odnosu do mladih ljudi, ki danes živijo v drugačnih razmerah, ko je zakon dejstvo, a njegovo izvajanje, kot se nasploh velikokrat dogaja z zakoni v tej državi, še vedno v veliki meri odprto vprašanje. Deseto obletnico zakona smo zato želeli na našem dnevniku zabeležiti z nizom pogovorov in informativnih reportaž, iz katerih naj bi izšla neka bilanca tega, kaj je od zakona uresničenega ali na poti uresničevanja in kaj zaostaja. Kajti pomembno je, da ne izgubimo izpred oči dejstva, da zakon ni enkraten in definitiven dosežek, temveč instrument, katerega učinkovitost je in bo odvisna od tega, v kolikšni meri je uporabljen. Pri tem igrajo bistveno vlogo politične okoliščine.
V zadnjih dneh je več predstavnikov našega javnega življenja, ki so bili ali so še neposredno vpleteni v zgodbo o zakonu, potrdilo prepričanje, da je bil za odobritev zakona v italijanskem parlamentu dejansko ujet zadnji vlak. Takrat se je na začetku minulega desetletja iztekala mandatna doba leve sredine na čelu države, obenem pa je v Trstu šla k zaključku »iluministična« upravna faza Riccarda Illyja. To sta bili po splošnih ocenah okoliščini, ki ju nikakor ni bilo mogoče zamuditi. Nastop ere desnice na krajevni in vsedržavni ravni je potem napovedal, da bo uresničevanje zakona upočasnjeno, da se bodo pojavile ovire in nasprotovanja, kar je bilo vsekakor pričakovati. V takem položaju smo tudi danes, zato vsakršno ocenjevanje ne more mimo tega očitnega dejstva.
In vendar, če pozorno sledimo vsemu, o čemer pišemo v dnevniku te dni v zvezi z zaščito, lahko ugotovimo, da je bilo glede na neugodno politično klimo storjenih veliko pomembnih korakov, morda ne eklatantnih, vendar otipljivih in opaznih. Predvsem je svoje delo, kljub težavnemu začetnemu mandatu zaradi neprestanih ovir in bojkotov opravljal Paritetni odbor, ki ima pri uresničevanju zakona ključno vlogo. Svoje delo nadaljuje tudi v današnjih, gotovo ne najugodnejših razmerah, v katerih vsekakor dosega pomembne rezultate. Različni so rezultati uvajanja zaščitnih norm v okviru javnih uprav. Gotovo je bila v prvi polovici minulega desetletja v prednosti Goriška, kjer sta pri tem odigrali odločilno vlogo občinska in pokrajinska uprava, obe levosredinski. Tam je bilo uresničenega več, obeti so bili spodbudni, a se je s prihodom desnice na oblast v goriški občini zopet vse upočasnilo. Na Tržaškem je kot po napovedih razlika med okolico in mestom, kjer je uresničevanje pravic kot jih nudijo po zakonu postavljena okenca zreducirano na minimum. Slovencem videmske pokrajine pa je zaščitni zakon z javnopravnim priznanjem te skupnosti prinesel velik premik, čeprav, kot vemo, tudi tam ne manjka težav. O vsem tem pišemo te dni, da si ustvarimo čim jasnejšo sliko, do kam smo prišli z uresničevanjem zakona in skušamo razumeti, kako naprej. Kajti pravice, ki so zapisane v zakonu, bi morale vse bolj postajati del našega vsakdana, naše prihodnosti.
Iz vsega, kar smo objavili doslej, nedvoumno izhaja, da prihaja pri uresničevanju zaščitnega zakona do velikih zamud, nekatera pomembna poglavja manjšinskih pravic pa dobesedno stagnirajo. Za to je gotovo več razlogov a zanje lahko rečemo, da so nekateri objektivne, drugi pa subjektivne narave. Če med objektivne razloge lahko uvrstimo zlasti krajevno nadoblast desnice, od katere bi bilo iluzorno pričakovati, da bi kakorkoli spodbujala uveljavljanje manjšinskih pravic, moramo obenem ugotoviti, da se je splošna klima na krajevni ravni glede na preteklost dokaj spremenila. Nekdanja »visceralna« nacionalistična nasprotovanja Slovencem so se na splošno umirila, poskusi uveljavljanja manjšinskih pravic so doživeli primere primitivnega odpora le v videmski pokrajini. V zadnjem obdobju je več odmevnih dogodkov, od tržaškega koncerta s tremi predsedniki do obiska slovenskega predsednika v Rimu dvignilo raven odnosov med Italijo in Slovenijo, zato je umestno upati v pričakovan pospešek tudi pri reševanju manjšinskih odprtih vprašanj.
Do tu objektivne okoliščine, ki jim gre dodati še subjektivne. Odgovor na vprašanje, ali smo bili kot skupnost v zadnjem desetletju dovolj sposobni in opremljeni za uresničevanje zaščitnega zakona, je lahko, žal, samo negativen. V izrazu, da se pravic, ki jih določa zakon »premalo poslužujemo« in ga v teh dneh pogosto srečujemo v ocenah tako javnih delavcev kot posameznih pripadnikov naše skupnosti, tiči kritika in avtokritika, za katero je treba poiskati razloge. Desetletnica zakona je lahko za to dobra priložnost, če ne bomo zapadli v pavšalno ocenjevanje in v vsakem primeru neproduktivno iskanje krivcev. Krivi smo namreč po malem vsi. Posamezniki, ko se nam »iz praktičnih razlogov« ali »pomanjkanja časa« ne da do slovenskega okenca, ko nam je bolj ali manj vseeno, če je prošnja v slovenskem ali italijanskem jeziku, ko mislimo, da navsezadnje ni tak greh, če nimamo dvojezične osebne izkaznice, ki jo zagotavlja zakon. In tako dalje.
Če se pošteno ozremo na zadnje desetletje pa so daleč največji manko naše skupnosti neuresničeni izsledki in zaključki programske konference, za katere se zdi, da danes povsem pozabljeni samevajo v zaprašenih mapah ali na spletnih straneh. Ne pozabimo, da je bila konferenca sklicana takoj po odobritvi zaščitnega zakona, na njej je v svoji raznolikosti sodeloval tako rekoč ves intelektualni potencial naše skupnosti. Konferenca je v različnih fazah trajala leto ali dve, to je hotel biti naš optimistični vstop v tretje tisočletje, v desetletje, ki je prineslo odpravo meje in bi moralo biti polno zagonske energije za uresničevanje pravic iz pravkar odobrenega zakona. Vsi vemo, kako je potem šlo, življenje v manjšini se je po tolikšnih ambicijah po prenovi kmalu spet vrnilo na stare tirnice. Od vsega, kar je bilo tam povedano in sklenjeno, je bilo uresničenega malo ali nič, to je dejstvo, kot je nazadnje dejstvo, da smo iz želje po prenovi naredili frustracijo, značilno za neuresničene projekte. Konferenca je zaradi pomanjkanja volje, da bi izvajali njene zaključke, ostala na dnu kot potopljena ladja. Namesto da bi se okrepila, se je kohezijska sposobnost manjšine ošibila in je v bistvu šibka še danes. Zato se ni čuditi, če tudi za uresničevanje zaščitnega zakona ni bilo zadostne pozornosti, čeprav ne moremo reči, da medtem ni bilo rezultatov. Ampak zadovoljni s takimi razmerami nikakor ne moremo biti.
Danes je seveda vprašanje, kaj narediti, da se to stanje izboljša. Bližnjic ali hokus-pokus receptov seveda ni, do kakšnih epohalnih resnic pa se menda tudi ne bomo dokopali, če bomo tako pometali z intelektualnim doprinosom, ki so ga ljudje iz naše sredine vendarle sposobni izraziti. Morda bi morali z zavoženo programsko konferenco narediti kot znameniti režiser Federico Fellini, ki je nekoč v pogovoru z novinarjem razkril dolgo čuvano skrivnost za uspehe svojih filmov. Povedal je, da so vsi njegovi najboljši filmi v bistvu nastali iz enega samega njegovega zavoženega mladostnega projekta, ki je kot ladja potonil na dno. Potem se je vse življenje vračal na ta relikt na dnu morja in iz njega črpal zamisli za nove projekte. In vemo, da je bil vsak izmed teh mojstrovina, ki je ostala zapisana v filmskih analih. Exempla trahunt?

Dušan Udovič

ANKETE

Ste se kdaj poslužili pravic, ki jih določa zaščitni zakon za Slovence v Italiji?