Mavhinje 2011

Mavhinje 2011

JACK ALI SKODELICA KAVE

Skodelica kave na  mavhinjskem odru (Kroma)

Zahtevno predstavo oblikovali štirje sposobni igralci
Cankarjeva skodelica kave je lahko zunaj slovenskih meja zelo grenka

Eksperimentalne govorice in angažirane teme so bolj redko blago na mavhinjskem sejmu gledališke ustvarjalnosti. S tem zahtevnim zalogajem je konec tekmovalnega dela festivala gostil mladinsko skupino Slovenskega prosvetnega društva Šentjanž, ki je iz umetniškega in vsebinskega vidika totalno zadela v črno s polprofesionalno izvedbo in šokantnim sporočilom teksta, ki ga je napisala režiserka predstave Alenka Hain.
Brisanje identitete, manipulacija mase, iluzija demokracije v predstavi, ki z večjezičnimi sredstvi govori ravno o vrednosti in vrednoti jezika kot odraza narodne identitete v skritih diktaturah današnjega navidezno svobodnega, globaliziranega sveta, so težke teme, ki jih je predstava obravnavala kruto, surovo, hudomušno in seveda ni naključje, da je razmišljanje prihajalo s Koroške.
Dramaturška predloga je svojevrstna, razvoj včasih meji z absurdom, jezik pa se skoraj dadaistično sprehaja med slovenščino, nemščino, angleščino in kitajščino kot odraz popolne zmedenosti, ki ob koncu zajame protagonista Mira, potem ko je skozi celo predstavo prenesel vse vrste psihološkega in fizičnega mučenja, da bi kočno pozabil na svoje ime in se prilagodil družbi, kjer se vsi imenujejo Jack.
Pri procesih »brisanja vzorcev v jezikovni kopeli« je vsiljivo vabljena k sodelovanju tudi publika, ki ima kot v nekem reality šovu možnost, da določa trajanje trpinčenja ali, kar iz socialnega in političnega vidika učinkuje ravno tako kritično, ima možnost demokratičnega glasovanja, čeprav kmalu odkrije, da je možen le en odgovor, ki ga off glas vsili z grožnjo. Suverenost nastopa štirih odličnih igralcev, ki so v ekspresivnih koreografskih gibih pokazali tudi izredno obvladanje telesa, je delovala agresivno, prepričljivo, kar je še dodatno okrepilo vtis tesnobe v gledalcu, ki je preko pogoste interakcije moral čutiti skupno odgovornost do tega mučnega procesa pridobitve novega jaz-a.
Biti koroški Slovenec je napaka in to je samo odsev mnogih drugih, podobnih napak na svetu, ki so deležne podobne kazni v tem nečloveškem laboratoriju znanstveno-socialnih eksperimentov, kjer se mučenje opravičuje s svojo učinkovitostjo. Akterji te usmrtitve »domačega« in osebnega so bili zelo sposobni igralci, ki so znali dojeti posebno naravo in smisel teksta in so ga podali z učinkovitostjo stalne visoke napetosti. Hladno norost teksta in prizorov, ki odraža norost tovrstnega mišljenja, so ogrele žive barve na odru, na katerem so bili samo kopalna kad, morje »mučilnih« žogic in Cankarjeva skodelica kave, ki je izven slovenskih meja lahko zelo grenka. (ROP)

ANKETE

Zakaj spremljate festival dramskih skupin?