Izleti Primorskega dnevnika 2011

Izleti Primorskega dnevnika 2011

Amerika, oh ta Amerika

 Izletniki Primorskega dnevnika pred belo hišo

Bistvo Amerike je v tem, da veliko obljublja. Tako je o svoji domovini, ZDA, ki jim skrajšano in krivično do vseh ostalih ameriških držav pravimo kar Amerika, zapisal pronicljivi pisec Arthur Miller. »Novi svet« je resda veliko obljubljal in obetal, saj so se »čez veliko lužo« samo nekaj stoletij nazaj »s stare celine« množično odpeljali politični in verski oporečniki, obubožani kmetje in tudi tisti, ki so hoteli daleč od rodnega doma in od ne vselej ugodne danosti in raznih omejitev (npr. družbenih) zaigrati na še eno karto. O tem, kaj vse in komu je prinesla srečo opevana in sanjana Amerika, je bila napisana kopica knjig, ameriška kinematografija je bogata z naslovi o utrditvi oblasti na zahodnem bregu in nato o »osvajanju« divjega vzhoda (s tem da je stališče domorodcev, kot se sedaj »politically correct« pravi Indijancem, še vedno precej zabrisano), literarno in tudi dokumentarno so svojo resnico povedale različne narodne in verske skupine, ki sestavljajo ameriški mozaik. Pravzaprav se ta mozaik, ki ga zelo radi izpostavljajo zlasti avtorji promocijsko-turističnega gradiva, zadnje čase zelo spreminja: nekatere nekdaj večinske skupnosti se vse bolj utapljajo v »talilnem loncu narodnosti«, npr. italijanska, medtem ko se nekatere druge, npr. tako imenovani Latinosi, zaradi nenehnega priseljevanja stalno številčno krepijo. Prisotnost temnopoltih je vse zaznavnejša, tudi, a ne samo zaradi izvolitve Baracka Obame, »rdečekožcev« pravzaprav ni videti, vse več je Azijcev, odstotek »belih« pa se niža. Tako banalno nanizana narodnostno-rasna nihanja vplivajo tudi na številčnost in na razmerja med posameznimi verskimi skupinami. Če so Američani v splošnem zelo ponosni na »veliki talilni lonec«, je treba tudi povedati, da v njem še vedno vre. In še nekaj se je spremenilo v zadnjem času: Amerika ni več tista Amerika, o kateri poje tržaška ljudska, češ kakorkoli v Ameriko hočem priti. Kot priča vsakodnevna politično-finančna kronika, ameriški svetovni gospodarski primat ni več trden, doživlja zunanje (s strani držav, ki so v gospodarskem porastu) in notranje (nekateri trdno branijo stare privilegije) napade, težav drugih držav pa ne zna ali zmore več obrniti v lastno korist. Tako se ta »novi svet« zarisuje že kot včerajšnji, danes so novi izzivi veliko bolj na vzhodu. V vsej tej konstelaciji pa Evropa ostaja stara.

  • Tekst Breda Pahor
    Fotografije Divna Čuk