Izleti Primorskega dnevnika 2011

Izleti Primorskega dnevnika 2011

Jezera in gradovi v dežju, a brez megle

Škoti radi telovadijo

Od Lowlandsa, nižinskega dela Škotske, smo se poslovili v dežju, ki nas je v začetku motil, na koncu pa smo se ga čisto po škotsko navadili. V obmorskem mestecu Obanu je tako močno deževalo, da smo se le na hitro sprehodili po glavni ulici, polni trgovin, ki se je končala z napisom The Shop at The End (Konec nakupovanja), lepim primerom škotske hudomušnosti.
Ugotovili smo, da je treba rosenje ali močnejši dež preprosto sprejeti, se primerno obleči in ne spreminjati programov. V nasprotnem primeru bi se življenje na Škotskem ustavilo. Pa tudi trava ne bi bila tako prelestno zelena. Ko izza oblakov pokuka sončni žarek, se travniki naravnost »prižgejo«. Skupaj s svojimi kosilci - povsod navzočimi ovcami, so nas spremljali skozi vse škotsko višavje, ob cestah pa so jih obrobljali neverjetni cvetoči rododendromi.
Ti so Škotsko naravnost »okužili«, razlezli so se namreč z grajskih vrtov, kamor so jih britanski osvajalci prinesli iz svojih eksotičnih kolonij. Na Škotskem so ti cvetoči grmovi našli idealna, kisla tla. Šota je namreč ena od značilnosti te dežele, z njo je prepojena prst, ki daje pridelkom poseben okus, vključno z ječmenom, iz katerega pridelujejo viski. Menda je vonj po torbi čutiti tudi v zraku. Kot je znano, je šota plast odmrlih delov rastlin, ki zaradi pomanjkanja kisika ne segnijejo, ampak se kopičijo, tako da se plast šote počasi debeli.
Volan našega avtobusa je bil v zanesljivih rokah voznika Boba. Ne le, da smo imeli veliko srečo zaradi njegove zanesljivosti, ampak nas je povrhu vsak dan zabaval s svojo hudomušnostjo in tipično škotsko ironijo. Ko nas je na primer naša vodnica Anna, Turinčanka z istrskimi koreninami, opozorila na obcestno gredico z velikim gradom iz cvetlic, je Bob pokomentiral: »To sem posadil jaz, ko sem čakal ... vodnike!«
Ko smo že pri prometu, naj povem, da so ceste, na katerih se seveda vozi po levi strani (kar nam je v začetku tu in tam pognalo strah v kosti, ko smo videli, da izza ovinka vozi proti nam avtomobil po levi strani), zelo dobre. Tako avtoceste kot tiste, ki vodijo do najvišjih gorskih prelazov. Disciplina voznikov pa je taka, kot si jo pri nas lahko samo narišemo. Nobenega hupanja, nobenega izsiljevanja ali divjanja. Kljub temu, da smo prevozili kar precej kilometrov, nismo naleteli na niti eno, še tako majhno prometno nezgodo. Ne verjamem, da gre za naključje.

  • Tekst Vlasta Bernard
    Fotografije Vlasta Bernard in Divna Čuk