Izleti Primorskega dnevnika 2011

Izleti Primorskega dnevnika 2011

Edinburgh - krona našega potovanja

Po ulicah Edimburgha

Pot proti Edinburghu je bila doživetje zase. Prevozili smo višavje Glenshee, kjer se nahaja največje smučarsko središče na Otoku. Sive skale krasijo rožnate blazine erike, peljali smo se mimo idiličnih podeželskih kmetij, starinskih cottageov, med katerimi se mnogi ponašajo s krasnimi vrtovi. Potem smo se spustili v Pertshire, zeleno pokrajino, posejano z novimi gradovi. Nekateri so se res zdeli kot iz pravljice. Ustavili smo se na gradu Scone, rezidenci grofov Mansfield, ki so večji del gradu spemenili v muzej, del pa so ga ohranili zase. Na tem gradu iz XVI. stoletja je bil nekoč sedež škotske krajevine, na bližnji Skali usode (Stone of Destiny) pa so kronali škotske kralje. Scone je bil zgrajen na mestu, kjer je bil nekoč samostan, v njegovem ogromnem parku pa prosto živi veliko živali. Nas je po ogledu palače, kjer smo videli tudi veliko nakita in krono škotskih kraljev, posebno pritegnil rajski ptič. Po trati pred kavarnico so se namreč med klopmi sprehajali pavi in krotko jedli iz rok obiskovalcev.
Našo pozornost je pritegnilo tudi košenje trave v ogromnem parku. Travniki so na Škotskem kot preproge, gosti in tako zeleni, da se zdijo skoraj umetni. Grajski delavec jih pravzaprav ni kosil, ampak bril s posebno kosilnico, ki je porezano travo spravljala v velik meh. Približno tako, kot se z domačimi kosilnicami danes kosi tudi na naših vrtovih.
Pozno popoldne smo prišli v upravno prestolnico Škotske. Veličasten Edinburgh nas je sprejel s svojimi šiljastimi zvoniki in sivimi palačami, mi pa smo odhiteli v prijeten hotel v središču mesta, iz katerega smo imeli pogled na grad. Pred večerjo smo se z Anno odpravili do bližnjega trga Grassmarket, kjer je bila nekoč tržnica sadja in zelenjave, občasno pa je služila tudi za obglavljanje navadnih kriminalcev. Zadnji sončni žarki so osvetljevali pročelja zgodovinskih stavb, ki pričajo, kakšen je bil nekoč Edinburgh, medtem ko je trg doživel sodobno preobrazbo. Med lokali, ki s svojimi mizami poživljajo linearno preoblikovano ploščad, je tudi krasen pub White Hart Inn, urejen v nekdanjem zgodovinskem gostišču. V hladnem vetru smo se sprehodili še po slikovitih ulicah starega mesta pod gradom, a pravi ogled Edinburgha nas je čakal naslednji dan.
Resnici na ljubo bi se splačalo ostati v škotski prestolnici še kak dan več, a naš čas je bil omejen. Edinburgh si gotovo zasluži posebno potovanje, saj je stvari, ki si jih je vredno ogledati, res zelo veliko.
Z manj kot pol milijona prebivalcev je mesto zelo obvladljivo, čeprav je zaradi vodoravne strukture zelo raztegnjeno in prežeto z veliko zelenja. Edinburgh se je namreč odpovedal širjenju v višino, zato njegovih zašiljenih streh ne motijo nebotičniki. Mesto je bilo v svoji burni zgodovini prizorišče vojaških in političnih pretresov, uničevale so ga vojske in požari. Pa je kljub temu ohranilo del nekdanjega obzidanega zgodovinskega jedra, ki ga je proti koncu 18. stoletja dopolnilo novo mesto (New Town), projekt mladega arhitekta Jamesa Craiga in še danes vzoren primer racionalne arhitekture v georgijanskem stilu. Naša vodnica Anna nam je ob ogledu zelo nazorno orisala strukturo še danes veljavnih stanovanjskih modelov, katerih glavna značilnost je njihova funkcionalnost in skrb za naravno osvetlitev. UNESCO je tako New Town kot Old Town uvrstil na seznam svetovne arhiteturne dediščine.
Staro mesto, nad katerim kraljuje veličasten utrjen grad (ravno takrat se je v Edinburgu mudila kraljica Elizabeta, zato je bila izobešena zastava Združenega kraljestva), nas je pritegnilo s svojo slikovitostjo, zato smo se zelo pozorno sprehodili po njem. Med vožnjo na grad, kjer se je trlo turistov, smo videli mogočno prizorišče, ki so ga pripravili za bližnjo vojaško parado, zaradi katere je kraljica prišla v Edinburgh. Na gradu oziroma na njegovem dvorišču, obdanem z obzidjem, v katerem so v linah postavljeni topovi, pa smo kar tekmovali, kdo bo v svoj objektiv ujel več panorame. Ta je bila namreč izredna, Edinburgh smo videli z vseh strani, tja do morja, ob 13. uri pa smo slišali »l’one o’clock gun«, topovsko salvo, ki je po tradiciji oznanjala točno uro ladjam na privezu v pristanišču. Ta tradicija izhaja iz leta 1846.
Tudi izletniki Primorskega dnevnika seveda nismo bili izjema in smo se popoldne odpravili po ulicah »shoppinga«. Ob sloviti Royal Mile (Kraljevska milja), ki jo sestavljajo štiri ulice, nas je Anna opozorila na nekatere najpomembnejše palače in cerkve, npr. na zgodovinsko stavbo parlamenta, v kateri je sedaj sodišče, in na največjo mestno cerkev High Kirk of St. Giles.
Edinburgh je pomembno gospodarsko in kulturno središče ne le Škotske, ampak celotnega kraljestva, zato je po Londonu tudi najbolj obiskan turistični kraj. Trgovina za turiste zato zelo cveti, žal pa prevladujejo trgovine s škotskimi izdelki Made in China, čeprav je z malo potrpljenja mogoče najti tudi tradicionalne prodajalne pristnega škotskega blaga.
Zadnji večer v škotski prestolnici smo po utrjeni turistični navadi posvetili tradicionalni večerji s predstavo škotske folklore, plesov, glasbe in hudomušnosti. Poskusili smo tipično mesno jed agis in občudovali spletne plesalke, ki so se gibale ob značilnih zvokih dude.
Druženje izletnikov Primorskega dnevnika se je končalo tam, kjer se je začelo, le da je bilo slovo na tržaškem Trgu Oberdan, kamor smo se pripeljali z beneškega letališča, veliko bolj prisrčno in prijateljsko kot snidenje ob odhodu. Zelena Škotska in skupna lepa doživetja so utrdili stara prijateljstva in spletli nova.
Na svidenje na prihodnjem izletu Primorskega dnevnika in agencije Aurora!

  • Tekst Vlasta Bernard
    Fotografije Vlasta Bernard in Divna Čuk