Naš športnik 2011

Naš športnik 2011

Nagrajevanje v Ajdovščini (za kulisami)

Ekipa Primorskega dnevnika in slosport.org

Morda naključno, pa vendar so Našega športnika 2011, 28. zapored razglasili ravno 28. decembra. Dvorana v Ajdovščini, kjer je bila 5. maja 1945 ustanovljena Narodna vlada Slovenije - prva povojna slovenska vlada, je tokrat gostila najboljše športnike Primorske. Za nekatere – beri zmagovalca med moškimi Jaša Farnetija in Simona Sivitz Košuto – že dobro znana, saj prav tam poteka tudi vsakoletna podelitev priznaj OKS.
Prireditev je stekla brez zastojev, urejeno in jasno. Radijski voditelj Easy je na oder uvajal najboljše ekipe, športnice in športnike, videoposnetki so utemeljevali nagrade, novinar Primoskih novic Rok Maver pa je pred odhodom z odra vsakemu nagrajencu postavil nekaj vprašanj. Oddih voditelju in novinarju so omogočili glasbeni intermezzi skupine Eletrix, uvod in zaključek pa je podpisal moški pevski zbor Srečko Kosovel Ajdovščina.

Vsi so iz mesa in krvi
Če so bile utemeljitve o nagradah že vnaprej zapisane, pa so bili odgovori na vprašanja novinarja Maverja nepredvidljiva, skratka pristna priložnost, da so gledalci (in radijski poslušalci – prireditev sta predvajala neposredno Radio Trst A in Radio Koper Capodistria) od bliže spoznali športnike, se kar nekajkrat nasmejali in glasno zaploskali. Tako je smeh v dvorani požel odgovor na vprašanje, kam bi Sloga Tabor – prvouvrščena ekipa pri nas – sodila, če bi igrala v 1. slovenski ligi, saj je kapetan odbojkarske ekipe Ambrož Peterlin jasno odvrnil: »Nimam pojma ... gotovo pa za Bledom!« Predsednik NK Koper, tretje uvrščene ekipe iz matice, Valter Valenčič je priznal, da rad gleda znanstveno fantastiko in da prav zato rad tudi razmišlja v tej smeri. Tam je namreč marsikaj mogoče ... prav tako kot v načrtih nogometnega kluba Koper. Fredi Radojkovič, trener RK Cimos Koper – prve uvrščene ekipe – je med drugim priznal, da od sina Jana, ki igra pri tržaškem klubu – še ne sprejema nasvetov. Lucija Mlinarič, druga najboljša športnica Primorske, se je z Maverjem strinjala, da je na tem delu Primorske nekaj posebnega: po Samu Kokorovcu in Tanji Romano sta letos po nagrado prišli kar dve kotalkarici. Košarkar Borut Ban ni šel z odra brez omembe očeta Marka, na vprašanje, ali se bo udeležil z italijansko reprezentanco U20 evropskega prvenstva v Sloveniji, pa je 19-letnik odvrnil, da bi še najraje igral v dresu Slovenije. Slovenski reprezentančni dres sta omenila tudi najboljša športnika pri nas – Čupina jadralca Jaš Farneti in Simon Sivitz Košuta –, ki sta že razmišljala o prestopu v sosednjo izbrano vrsto, vprašanja Maverja pa sta tudi izkoristila za pohvalo trenerju Matjažu Antonazu, »brez katerega ne bi bilo vseh teh rezultatov.« Najdaljši aplavz pa si je prislužil najboljši športnik z druge strani meje: namiznoteniški igralec Bojan Tokić. Nagrajenec, ki se je v otroških letih z Jajca preselil v Slovenijo, je prepričan, da se Kitajce vsekakor lahko premaga: »Saj so tudi oni iz mesa in krvi, prav tako kot mi.«

(Ne)pričakovano
»Ker je bilo povsem nepričakovano, je bilo letošnje priznanje še lepše,« je po podelitvi v Ajdovščini priznal predsednik ŠK Kras Igor Milič, ki je tokrat v imenu ekipe A1-lige dvignil velik pokal. Sedemnajsti za zgoniški Kras.
Nad nagrado sta bila presenečena tudi najmlajša nagrajenca, kotalkarica Martina Pecchiar, ki nadaljuje kotalkarsko tradicijo pri nas, in košarkar Borut Ban: »Sploh nisem mislil, da bi lahko prejel nagrado, saj so pri nas tudi igralci, ki igrajo na najvišjem nivoju, kot sta Matej (Černic) in Loris (Mania’),« je priznal 19-letnik, ki je nasledil očeta po 24 letih. Oče Marko je nazadnje nagrado prejel leta 1987, prvič pa pri 22-letih, leta 1982.
Predvsem odsotnost Mateja Černica med letošnjimi nagrajenci ni šla v račun niti Jašu Farnetiju niti Simonu Sivitzu Košuti, ki sta letos prvič dvignila najvišjo nagrado med posamezniki. Pred tem sta bila tretja, enkrat sta prejela nagrado kot najboljša članska ekipa, dvakrat pa sta bila najboljša med mladinskimi ekipami.
Priznanje pa ni presenetilo odbojkarjev Sloge Tabor in Jadrana. »Upali smo,« je priznal igralec Vasilij Kante, trener Jadrana Walter Vatovec pa je prav tako potiho pričakoval nagrado, glede na to, da je v minuli sezoni Jadran po tolikih sušnih letih spet posegel po zavidljivem rezultatu.
Ker je vrstni red nagrajencev vse do uradne podelitve tajen, je marsikdo še pred prireditvijo lahko le ugibal o mestu. Tako je bilo tudi s košarkarico Jessico Cergol, ki je bila v sredo zaradi reprezentančnega trenigna odsotna, o uvrstitvi je tako izvedela šele potem, ko jo je mama Laura poklicala in ji povedala, da je ... prva.

Čestital jim je v živo
Športniki pa so bili letos tudi podeljevalci. Najboljše športnike pri nas sta letos nagrajevala bivša »naša športnika« kotalkar Samo Kokorovec, osemkrat prvi in trikrat drugouvščeni, ter Mateja Bogatec, ki je nagrado prejela devetkrat (enkrat prva, po štirikrat druga in tretja). Oba sta povabilo hitro sprejela: kotalkar je izkoristil priložnost, da je športnike, o katerih veliko bere v medijih, videl tudi v živo, rolkarica pa je nagrajevanje doživljala drugače: »Kariero sem zaključila šele pred letom dni, vse nagrajence zato dobro poznam. Z njimi sem se srečevala še pred leti na različnih nagrajevanjih.« Čeprav je bila do pred kratkim torej na »drugi« strani, je ugotovila, da je tudi vloga podeljevalke nagrade po svoje lepo prizanje: »Ko nagrado prejmeš, je to priznanje za vse tvoje uspehe, ko nagrajuješ pa si v vlogi tistega, ki ima vse to že za sabo.« (V.S.)

ANKETE

Ste zadovoljni z izborom Naš športnik 2011