Utrinki s potepa po ameriških mestih - Piše Bojan Brezigar

Utrinki s potepa po ameriških mestih - Piše Bojan Brezigar

Mesto, kjer igralka zaradi barve kože ni smela na premiero filma, za katerega je dobila Oskarja

Polnilna veriga kokakole vzbuja vtis, da je to zgodba brez konca (BBr)

A kot Atlanta? Verjetno bo kdo mislil, da se lotevam pisanja o velikih in manj velikih ameriških mestih po abecednem redu, bo morda celo imel prav, ampak ta vrstni red me je zamikal prav zato, ker je Atlanta nekaj posebnega.
To ni velemesto, šteje vsega 450 tisoč prebivalcev, regija, ki jo pokriva, je približno petmilijonska, pa vendar za ameriška merila je to komaj nekaj srednjega. Je pa Atlanta mesto bogate zgodovine, mesto številnih simbolov, mesto velikih družbenih konfliktov in simbolno mesto modernega komuniciranja.
Atlanta je mesto krvave državljanske vojne, mesto kokakole, domovina Jimmyja Carterja, pa tudi domovina Martina Luthra Kinga, olimpijsko mesto in simbolno mesto modernega komuniciranja, sedež televizijske mreže CNN. Sem povedal vse? Verjetno ne, ampak zagotovo tisto, kar tujcu ponudi bežen ogled , komaj dan ali dva, kolikor me je pot zanesla v to mesto, kamor sem priletel in nato odletel dalje, ker je bilo to najugodneje.
Da, priletel in odletel.
Letalka iz Evrope pristajajo na petem terminalu. To so dolgi terminali, vzporedni, povezani s premičnimi pločniki, in kar dolgo moraš pešačiti, da prideš do končne postaje, kjer lahko dvigneš prtljago. Vmes je še dolga vrsta za običajni pregled potnih listov, počasen in zamuden, kot sicer povsod v Ameriki. Tako letališče, take vrste za vsega pol milijona prebivalcev? Seveda , vprašanje je popolnoma na mestu, odgovor pa je enostaven. Atlanta je največje letalsko križišče v Ameriki, eno največjih na svetu. Tu domuje Delta. Od tod potuješ v Evropo, na Daljni vzhod, v Latinsko Ameriko in seveda po Združenih državah. Teh pet terminalov je en sam vrvež, ljudi, ki prihajajo in odhajajo. Glavnina jih Atlante ne vidi, samo preskočijo z enega letala na drugo. Z vsemi birokratskimi ovirami,ki so v ZDA rutinske.
Pa tega ne pišem zato, da bi povzdigoval organiziranost ameriškega letalstva.
Dejstvo je, da je Atlanta križišče vse od začetka. Mesto je nastalo leta 1847, ker sta se tam srečali dve železniški progi. Ena je vodila od vzhoda proti zahodu, druga od severa proti jugu. Križišče in nič drugega. Leta 1850 je Atlanta štela komaj nekaj več kot 2.500 prebivalcev, vsega za malo večjo vas. Ne nazadnje je bilo leta 1840 tam samo šest hiš in 30 prebivalcev, ampak takrat se mesto še ni imenovalo Atlanta. Ko so gradili železnico so izbrali ime Atlantica-Pacifica, in ga takoj poenostavili v Atlanta.
Morda je glavnina izmed nas za to mesto slišala ob ogledu filma V vrtincu (Gone with the wind, v italijanščini Via col vento). Zgodba iz časa suženjstva, pa državljanske vojne, ljubezenska zgodba, pa ne samo to.
Sredi modernega mesta, sredi bolj ali manj anonimnih stolpnic, stoji majhna enonadstropna hiša. Zob časa je ni načel, lična je, kot takrat, ko je bila zgrajena, izognila se je gradbeni špekulaciji, ki brezkompromisno vlada vse naokrog.
Tu se je rodila in živela Margaret Mitchell, verjetno zelo poprečna novinarka, hči bogate meščanske družine, ki je leta 1936 zaslovela po vsem svetu s svojim prvim in edinim romanom V vrtincu. Ta hiša je danes muzej, lahko ga obiščeš proti plačilu, vedno samo z vodenimi obiski. Spremlja nas gospa srednjih let, pravzaprav je videti kot starejša gospodična, ki spominja na učiteljico prve polovice prejšnjega stoletja. Hiša ni nič posebnega, le fotografije na stenah so zelo pomembne. To so bližnji sorodniki pisateljice, in za vsakega od njih ima naša učiteljica zgodbo. Tako izvemo, da je Margaret Mitchell v likih svojega romana upodobila nekatere svoje sorodnike; muhasta Scarlett O'Hara je bila njena sestrična, in dobričina Melanie je bila prav tako njena sestrična, Njun značaj je prenesla na papir in odtod tak uspeh romana, ki je v nekaj letih obšel ves svet; tudi v slovenščino je bil preveden v dveh letih po izidu.
Navsezadnje V vrtincu ni nikakršna posebnost. Bil je eden prvih komercialnih proizvodov Amerike, ki se je prebujala: kvota ljubezni in tudi sramežljivega seksa, kvota nasilja, državljanske vojne, veliko krvi, veliko žalosti in konec brez konca: jutri bo nov dan, zaključi Scarlett svojo zgodbo. Uspešnica, vredna tega naziva. In film, ki je sledil knjigi, je za tiste čase največji komercialni uspeh; še danes ga vrtijo v kinodvoranah in na televiziji. Vse to pa je tudi razlaga, zakaj Margaret Mitchell ni napisala nobenega romana več, bila je nekakšna literarna muha enodnevnica. Izčrpala je znanje o ljudeh, o katerih je pisala, saj je opisovala žive osebe in ne fantazijske junake; te pa lahko uporabiš samo enkrat.
Sprehod po hiši in bližnjem muzeju je zanimiv, ni pa posebno navdihujoč. Ljubitelji te knjige in filma bodo obudili kar nekaj spominov, to pa je tudi vse.
Gotovo te ne navdaja z emocijo. Te pa zagotovo potiska nazaj v čas, ko je bila Atlanta že veliko mesto, štela je med 250 in 300 tisoč prebivalci, in ti predstavi življenje hčere bogate družine, ki si je omislila novinarski poklic, v tistem času namenjen skoraj izključno moškim, in se je iz anonimnosti dvignila z naključno uspešnico. Zanimivo, to pa je tudi vse.
Premiera filma V vrtincu je bila 15. decembra 1939 v osrednjem gledališču v Atlanti. Udeležili so se je glavni igralci Crlark Gable, Vivien Leigh in Olivia de Havilland.
Ni pa bilo temnopolte Hattie McDaniel, Mamie v filmu, dobitnice oskarja za stransko vlogo. V mestno gledališče namreč temnopolti Američani niso imeli vstopa in niti za premiero tega filma mestne oblasti niso naredile izjeme. Ampak te informacije v osladnem muzeju ne boste zasledili.
V času, ko je živela Margaret Mitchell, je bila glavna pijača v Atlanti že Coca cola. Iznašel jo je farmacevt Jon Stith leta 1886, tri leta kasneje je Asa Candler kupil licenco, ki je leta 1892 ustanovil družbo Coca cola.
Danes je to svetovna znamka, ena največjih, zagotovo najbolj znana. Sedež pa je prav tu, v Atlanti. Sprehodim se po razstavnih prostorih, spremlja me nadebudna vodička, dinamična, vendar strogo zvesta svojim gospodarjem.
Na moje hudobno izzivanje o tem, koliko sladke pijače škodujejo zdravju, se upira in me prepričuje, da to sploh ni res, da je znanstveno dokazano, kako zdrava je kokakola, da je vse samo natolcevanje konkurence. Vsa rdeča je v obraz, ko me tako prepričuje. Seveda, predstavil sem se kot novinar in gre ji za nohte, službo tvega, če me ne prepriča, pa jo pomirim, vsaj navidezno se pustim prepričati. Tako me popelje skozi palačo, ki je ena sama propaganda, za nameček pa še plačaš vstopnino, do konca, kjer lahko pokusiš pijače, ki jih Coca cola proizvaja po vsem svetu. Odločim se za Fanto z okusom jagode, osladna pijača, namenjena trgom na Daljnem vzhodu, ki jo popiješ samo trikrat v življenju: prvič, zadnjič in nikdar več. Ampak mlada dama me ponosno gleda, češ, ali vidiš, kako dobre pijače proizvajamo.
In potem je tu CNN, druga multinacionalka s sedežem v Atlanti. Velika palača, nedaleč od palače Coca cole. Vstopiš skozi vhodna vrata in prideš na ogromno pokrito dvorišče, visoko kakih deset nadstropij, zgoraj je steklena streha.
Dokaz, kako velika in kako močna družba je CNN. Na dvorišču je vrsta trgovin in lokalov, vseh ameriških znamk hitre pripravljene hrane, povsod mrgoli ljudi. Potem je tu režijski avto, ki ga je CNN uporabil v Zalivski vojni.
In potem je, seveda proti plačilu, ogled televizijskih studiov. In tu veliko presenečenje: nič posebnega, nič lepšega ali večjega kot v italijanski
RAI in tudi na slovenski televiziji. Vse je samo fasada, samo blišč, ki uspava televizijske gledalce, ampak tehnika je povsod enaka. Amerika je tudi to: prikazati navzven blišč, ki ga dejansko ni. Vse je samo tehnologija, fikcija, ki proizvaja denar. Veliko denarja, kajti eno je gotovo: ta palača in vse, kar sodi zraven, je zelo draga zadeva.

Bojan Brezigar

  • Atlanta je mesto krvave državljanske vojne, mesto kokakole, domovina Jimmyja Carterja, pa tudi domovina Martina Luthra Kinga, olimpijsko mesto in simbolno mesto modernega komuniciranja, sedež televizijske mreže CNN.