Utrinki s potepa po ameriških mestih - Piše Bojan Brezigar

Utrinki s potepa po ameriških mestih - Piše Bojan Brezigar

Mesto zanesenjakov, ki so se hoteli znebiti Angležev - Bilo je težko, a na koncu jim je uspelo

Pod naslovom mestna hiša v Bostonu, kraj, kjer se je rodila ideja o ameriški neodvisnosti (BBr)

Vse se je začelo z denarjem. Z davki. Angleški gospodarji so bili mnenja, da koloni, ki so se naselili onstran oceana, ne morejo trgovati, ne da bi »kroni« v Londonu plačevali ustreznih davščin. Za londonsko perspektivo je bilo normalno, da kolonije prispevajo v skupno blagajno, tudi zato, ker je angleško ladjevje dominiralo severni Atlantik in ker so se londonske blagajne naglo praznile in je ob koncu 17. stoletja angleški dolg dosegel za tiste čase neverjetno vsoto 100 milijonov funtov.
Tako je davek na sladkor, ki ga je angleška oblast vzpostavila leta 1764, dejansko razpolovil dobiček, ki so ga imeli trgovci pri prodaji sladkorja, sladkornega trsa in proizvodov iz trsa. Naslednjega leta je parlament sprejel davek na znamke, ki je obdavčil časopise, dokumente in druge izdelke iz papirja, med temi tudi igralne karte. Kolonov ni nihče vprašal za mnenje, njihove ladje so plule s tovorom in angleške hitre bojne ladje so jih ustavljale, kontrolirale in zahtevale plačilo davščin.
V Bostonu, takratni zibelki tehnologije novega sveta, so si sami zgradili tiskalne stroje, sami so začeli izdajati časopise in knjige, jih deliti med koloni in postavljati bazo za neodvisnost. V teh publikacijah so početje Angležev označevali kot nepošteno. V času, ko so odnosi med ljudmi v veliki meri temeljile na stisku roke, je bila to huda obtožba. In so se uprli. Davkov niso hoteli plačevati, prišlo je do demonstracij, do zasedbe stare mestne hiše in z balkona te hiše so najavili ukinitev te davščine. »No taxation without representation« je bilo njihovo geslo: prebivalci Amerike so zahtevali zastopstvo v angleškem parlamentu kot pogoj, da bodo plačevali davke, ki jih je London določal. Prebivalci so po dveh letih zaščitili angleško svobodo pred angleško oblastjo.
Stara mestna hiša še stoji. Tudi tukaj, kot že v Atlanti, trinadstropna hiša iz rdečih opek sredi stolpnic, nekakšen arheološki ostanek. Ampak v Ameriki je tako, da je 200 let stara hiša vredna natanko toliko kot v Evropi objekt z 2.000-letno zgodovino. Relativizacija časa, pač, ki je za Ameriko še posebej značilna.
Sicer pa je Boston en sam zgodovinski spomenik. Pravijo, da je to najbolj evropsko mesto v Ameriki. Morda je res, čeprav se za ta prvenec gotovo poteguje še nekaj drugih mest, med temi zagotovo San Francisco. Nobenega dvoma pa ni, da je Boston najbolj zgodovinsko mesto v Ameriki. Tu se je rodil upor, tu je odpor prerasel v revolucijo.
Eden najbolj znanih dogodkov je čajanka, »tea party«, v bostonskem pristanišču. Veliko skupnega ima s čajem, nobenega »partyja« pa ni bilo. Angleži so naložili visok davek na uvoz čaja v Ameriko.
Namen je bil reševanje angleške družbe, ki je uvažala čaj iz Kitajske in je bila v finančnih težavah; Američani pa so se temu davku uprli in v Bostonu so bojkotirali tovorne ladje, ki so iz Anglije prevažale čaj v Ameriko, čaj pa so tihotapili iz Nizozemske, seveda brez davščin.
16. decembra 1773 so Angleži od Američanov zahtevali, naj raztovorijo dve ladji čaja, ki sta pripluli v Boston, in seveda, naj na ta čaj plačajo davke. Takrat so se ljudje organizirano uprli, navalili na ladji in zmetali čaj v morje: vsega 45 ton čaja, vrednih (takratnih) 10.000 dolarjev. Ta dogodek številni zgodovinarji označujejo kot začetek ameriške revolucije.
Boston je posejan z zgodovinskimi spomini na to revolucijo. Po mestu vodi obiskovalce nekakšna spominska pot, začenja se v glavnem mestnem parku in te vodi. »Pot svobode« se imenuje; s temi besedami je označena na zemljevidih, v mestu pa slediš opekam, ki so vgrajene v pločnike in v ceste in prehodiš vse kraje, ki so v tem mestu povezane z ameriško revolucijo. Boston je torej zanimivo mesto, polno znamenitosti iz časa revolucije, pa tudi človeku po meri.
Ogromno je mladih ljudi, saj so tu nekatere izmed najpomembnejših ameriških univerz: še zlasti dve, Harvard in MIT (Massachussets Institute for Technology), zelo znani po vsem svetu. To sodi že v tradicijo mesta, saj so v Bostonu odprli prvo javno šolo že leta 1635, pet let po ustanovitvi mesta. Blizu nekdanje šole stoji spomenik Benjaminu Franklinu, enemu izmed učencev te šole. Amerika je zelo zgodaj razumela pomen družbe znanja.
Pravzaprav ni važno, kod vse nas vodi Pot svobode. Od spomenika do spomenika, od stare hiše mimo pokopališč, pa čez most do griča, kjer je potekala ena izmed najhujših bitk proti Angležem in do pristanišča, kjer je zasidrana jadrnica Constitution, zgrajena leta 1797, ena prvih bojnih ladij ameriške vojne mornarice.
In potem po poti zopet nazaj do starega mesta, do stare mestne hiše, pred katero stoji obeležje na kraju, kjer so angleški vojaki streljali na demonstrante in jih sedem ubili, samo nekaj korakov daleč pa hiša, v kateri je živel Paul Revere, ena izmed številnih zgodovinskih osebnosti ameriške revolucije, človek, ki je izvedel, da nameravajo angleški vojaki napasti ameriška skladišča orožja in obvestil svoje soborce, da so pravočasno preprečili pohod, ki bi za daljši čas onesposobil ameriški odpor.
Znano je, da je bila angleška vojska zelo kruta. Svet je desetletja o tem molčal oziroma je o tem zelo potihoma govoril; vse do filma o Gandhiju, ki je razgalil krutost angleške vojske, in do filma Patriot, ki je to krutost še zaostril. Še vedno pa pozablja na bursko vojno, kjer so Angleži »iznašli« koncentracijska taborišča, v katerih je pomrlo na desettisoče južnoafriških Burov, v velikem številu žensk in otrok.
Ameriška revolucija je bila torej prava vojna, celo bolj krvava od francoske, bila pa je tudi vojna ljudi, ki so se borili za svoj obstanek. Ko se danes sprehajaš po Bostonu, si ogleduješ parke, ki jih čuvajo policisti na konju, si ogleduješ stare hiše, evropsko arhitekturo, ki dokaj spominja na ugledne predele Londona ali Dublina, si seveda težko predstavljaš, da so se tu bili krvavi boji, da so se tu ljudje dvignili proti imperiju in zmagali, potem ko borih dvajset let prej nihče o tem sploh ni razmišljal.
Boston je torej mesto, ker sediš na zgodovini. Mesto, kjer moraš vedeti in razmišljati, ni pa nujno, da si vse tudi ogleduješ. Ogledovanje je nekakšen »optional«,. Lepo, zanimivo, pa vendar ne navdušujoče, tako, da bi si človek želel nazaj, kar velja za New York, pa Washington, pa San Francisco pa še za katero mesto. Tukaj je doma zgodovina. Arhitektura in narava sledita na razdaljo.
Pa ne, da bi bil Boston grd. Nasprotno, sprehajanje je prijetno, celo v deževnem vremenu, ki me je doletelo ob prvomajskih praznikih, ko na tem severnem delu obale Atlantika še pošteno zebe. Parki se že polnijo, drevesa že cvetijo.
Mesto, ki te navdaja z optimizmom. Tako, kot je z optimizmom navdajalo tiste zanesenjake, ki so mislili, da se bodo lahko otresli angleške oblasti.
Pardon, videti so bili zanesenjaki, dejansko jim je to uspelo.

Bojan Brezigar

  • Naslednjega leta je parlament sprejel davek na znamke, ki je obdavčil časopise, dokumente in druge izdelke iz papirja, med temi tudi igralne karte. Kolonov ni nihče vprašal za mnenje, njihove ladje so plule s tovorom in angleške hitre bojne ladje so jih ustavljale, kontrolirale in zahtevale plačilo davščin.
    V Bostonu, takratni zibelki tehnologije novega sveta, so si sami zgradili tiskalne stroje, sami so začeli izdajati časopise in knjige, jih deliti med koloni in postavljati bazo za neodvisnost. V teh publikacijah so početje Angležev označevali kot nepošteno. V času, ko so odnosi med ljudmi v veliki meri temeljile na stisku roke, je bila to huda obtožba. In so se uprli. Davkov niso hoteli plačevati, prišlo je do demonstracij, do zasedbe stare mestne hiše in z balkona te hiše so najavili ukinitev te davščine. »No taxation without representation« je bilo njihovo geslo: prebivalci Amerike so zahtevali zastopstvo v angleškem parlamentu kot pogoj, da bodo plačevali davke, ki jih je London določal. Prebivalci so po dveh letih zaščitili angleško svobodo pred angleško oblastjo.