Utrinki s potepa po ameriških mestih - Piše Bojan Brezigar

Utrinki s potepa po ameriških mestih - Piše Bojan Brezigar

Mesto art decoja in razvpitih plaž, kjer plačaš globo, če hraniš aligatorje

Hišica za kopališkega mojstra na plaži (BBr)

Sinonim turizma, verjetno prvi velik turistični kraj na svetu. To je Miami Beach, sicer samostojna občina in ne sestavni del mesta Miamija, kot bi človek lahko mislil.
Moj obisk v Miamiju je bil naključen, kot izhodišče daljšega kroga po Floridi, vendar seveda ni mogel obiti ene najbolj znamenitih plaž na svetu. Miami beach je z brazilsko Copacabano verjetno najbolj poznana plaža, kjer so se nekoč sončili mafijci in milijonarji, danes pa je seveda vse bolj ljudska, dostopna vsakomur, tudi zaradi velike obilice hotelov v ozadju, nekaj sto metrov od plaže, pa še v notranjosti, nekaj kilometrov daleč, kjer so cene znatno nižje, sicer pa do plaže vozijo številni avtobusi.
Miami beach si je vredno ogledati zaradi dveh zanimivosti.
Prva je izrazito turistična.
To je dolga peščena plaža, resnici na ljubo dolga več 100 kilometrov, le da je ta del najbolj znan in turistično najbolj izkoriščen. Sicer je vsa vzhodna obala Floride izrazito turistična in plaža je povsod enaka: kilometri mivke, ki jo buldožerji zjutraj »prečesejo«, da pripravijo teren za kopalce, ki se nastavljajo soncu skozi vse leto; redke so namreč zime, ko v teh krajih pritisne mraz; čeprav je voda pozimi mrzla, je možnosti za sončenje veliko, pa tudi sonca je običajno na pretek.
Plaža je peščena, sama mivka, kamor se obrneš. Od mesta jo loči poraščena veriga z mangrovijami, strogo zaščitena. Ponekod je med mangrovijami speljana pot do plaže, marsikje pa kar most čez to grmičevje, tako tipično za vse območje Karibov in seveda tudi za Florido, na vzhodni in tudi na njeni zahodni obali. Šele ko se nekako prerineš čez mangrovije ali mimo njih, si na plaži, ki je velika, sicer pa zelo pusta, nič podobna denimo italijanskim plažam s senčniki in ležalniki. Seveda, tudi tu lahko najameš ležalnik, ne pa sončnika, ker bi ti ga veter odnesel. Plaža je namreč vetrovna, morje valovito, tako da za plavanje še zdaleč ni primerno, le namočiš se lahko v vodi. Je pa zato plaža varovana; na njej se vrstijo lepe hišice, niti dve nista enaki, v katerih ves dan stoji paznik, kopališki mojster z rešilnim pasom, da morebitnega nesrečneža potegne na kopno. Službo dopolnjujejo opremljeni motorni čolni, če kopalca zanesejo valovi predaleč od obale. Skratka, varnost je zagotovljena, nikakor pa ni zagotovljeno, da plavalec ne naleti na morskega psa. Obala ob Floridi je na seznamu najbolj nevarnih obal, če pogledamo statistike napadov morskih psov na človeka. Ampak nič strahu, morski pes do obale ne priplava; od plavalca je torej odvisno, ali se mu ponuja na globoki vodi.
Zapisal sem že, da so hišice, v katerih stojijo čuvaji, nekaj posebnega. Vsaka zase je majhna umetnina, različnih oblik in različnih barv. Vse spominjajo na arhitekturo, ki je značilna za Miami beach: art deco, ki tu kraljuje, In to je druga zanimivost Miami beacha.
Dejstvo je, da tu ni velikih hotelov, ni nebotičnikov in ni modernih zgradb. Celotna obala je zaščitena in zahodna stran obalne ceste je obdana s hoteli, manjšimi in večnimi, vendar ne zelo velikimi, ki predstavljajo izredno arhitektonsko znamenitost. To je danes najpomembnejša značilnost Miamija, tista, zaradi katere je Miami beach drugačen od vseh preostalih delov nekaj sto kilometrov dolge vzhodne obale.
Art deco je arhitektonski slog, zelo v modi med letoma 1920 in 1930. Takrat so ga imeli za najbolj modernega, nekako futurističnega.
Danes pa ga imajo za zgodovinsko fantastičnega. Stilistično so ta slog prvič predstavili na mednarodni razstavi v Parizu leta 1925: gre za neoklasično arhitekturo s številnimi okraski, kot so živali in cvetje, lahko pa tudi samo geometrični vzorci. Barve so pastelne, nevsiljive, tudi okraski so nevsiljivi, vendar delo zelo spretnih in iznajdljivih obrtnikov. Niti dve hiši nista enaki, vse pa označuje slog, ki daje celotnemu kompleksu neko enotno fiziognomijo, pri čemer vsako poslopje posebej izstopa, vendar nič ne izstopa, če naselje pogledamo kot celoto. Tu moraš predvsem občudovati, nobeno razmišljanje ni potrebno.
Seveda je Miami beach sedaj zaščiteno mesto. Leta 197 9 so ga zaščitili in odtlej restavrirali prav vsa poslopja.
Seveda, s tem niso vsi soglašali. Gradbena špekulacija je ugovarjala, da 40 ali 50 let stara poslopja niso še zgodovinska, ampak zaman. K sreči so bili takratni občinski voditelji neomajni in tako so predali novim generacijam res enkratni arhitektonski biser, edini tovrstni na svetu.
Pa Miami ni samo Art deco. Zaradi ugodne klime je bilo top mesto že v preteklosti pribežališče bogatašev; vse odkar je železnica pripeljala v te kraje civilizacijo in omogočila potovanja v tako oddaljene kraje. Eden takih primerov je vila Vizcaya, nekakšen pravljični grad v renesančnem slogu, daleč od vsega, kar sicer pojmujemo kot Ameriko. Leta 1916 je industrijec John Deering začel graditi vilo v Miamiju. Bil je eden prvih milijonarjev, ki si jo je omislil. Na gradbišču je zaposlil 1.000 delavcev, 10 odstotkov vsega krajevnega prebivalstva, in zgradil je hišo po svojem okusu: videti je morala biti kot stara evropska hiša, zato je iz Evrope pripeljal stilno pohištvo, slike in gobeline, s katerimi je opremil hišo. Naročil je tudi portrete svojih prednikov, naslikane tako, kot bi šlo za stare slike. Vilo obdaja 12 hektarjev čudovitega parka, na drugi strani pa je pristanišče, ki ga je Deering uporabljal za svoje ladje. Danes je vse to odprto za javnost, spremenjeno v muzej in manjši razstavni prostor, pa še kavarna z restavracijo je v kletnih prostorih. Tukaj se res počutiš drugače; misliš, da si nekje v Toskani in uživaš v popolnem miru, daleč od modernega življenja. Vsekakor si ne predstavljaš, da si v Ameriki. Tako daleč od Amerike je vse to. Enako daleč, kot hoteli v slogu art deco na obali. Te posebnosti so pravzaprav glavne značilnosti Miamija.
Tako, kot je tudi daleč neposredna okolica mesta. Pelješ se proti zahodu, komaj nekaj kilometrov daleč, pa se znajdeš sredi močvirja. Velikega, ogromnega, nepreglednega močvirja. Še nekaj kilometrov pa ti ponujajo ogled močvirja z ladjo, ali pa s posebnim vlakom. Tu si v popolni divjini: nešteto ptic, pa kače in predvsem aligatorji; povsod, kamor se obrneš, vidiš aligatorje, in v lokalnih gostilnah ti ponujajo zrezke aligatorjev. Za turiste ni veliko svaril, paziti se moraš pač sam.
Aligatorjev pa ne smeš hraniti; če te zalotijo, plačaš 100 dolarjev globe.
Res, popolna divjina, ampak pravila obstajajo in treba jih je spoštovati.
Seveda, Miami je veliko več. Mesto velja za najbolj severno mesto Latinske Amerike, predvsem zaradi velikega števila špansko govorečega prebivalstva. Miami je sedež kubanske emigracije v ZDA, tu je zbrana vsa politična elita, ki se bori proti Fidelu Castru, ki čaka, da bi se stanje na Kubi spremenilo in se vrne na Kubo. To pa so zelo verjetno računi brez krčmarja, kajti Kubanci, ki so sicer nezadovoljni z režimom, vendar ne ljubijo Američanov in zelo postrani gledajo na emigracijo v Miamiju. Po eni strani tisti, ki s Castrom soglašajo iz političnih vzgibov emigrante sovražijo, po drugi pa tisti, ki pod Castrom trpijo, na te ljudi gledajo kot na nekakšne izdajalce: oni se na Kubi borijo, ti pa uživajo na Floridi. Ampak to je druga zgodba, ki je za Miami zelo relevantna, manj relevantna pa za turista, ki se naključno znajte v Miamiju. Kot sem se naključno znašel tudi sam.

Bojan Brezigar

  • Eden takih primerov je vila Vizcaya, nekakšen pravljični grad v renesančnem slogu, daleč od vsega, kar sicer pojmujemo kot Ameriko. Leta 1916 je industrijec John Deering začel graditi vilo v Miamiju. Bil je eden prvih milijonarjev, ki si jo je omislil. Na gradbišču je zaposlil 1.000 delavcev, 10 odstotkov vsega krajevnega prebivalstva, in zgradil je hišo po svojem okusu: videti je morala biti kot stara evropska hiša, zato je iz Evrope pripeljal stilno pohištvo, slike in gobeline, s katerimi je opremil hišo. Naročil je tudi portrete svojih prednikov, naslikane tako, kot bi šlo za stare slike. Vilo obdaja 12 hektarjev čudovitega parka, na drugi strani pa je pristanišče, ki ga je Deering uporabljal za svoje ladje. Danes je vse to odprto za javnost, spremenjeno v muzej in manjši razstavni prostor, pa še kavarna z restavracijo je v kletnih prostorih. Tukaj se res počutiš drugače; misliš, da si nekje v Toskani in uživaš v popolnem miru, daleč od modernega življenja. Vsekakor si ne predstavljaš, da si v Ameriki. Tako daleč od Amerike je vse to. Enako daleč, kot hoteli v slogu art deco na obali. Te posebnosti so pravzaprav glavne značilnosti Miamija.