Utrinki s potepa po ameriških mestih - Piše Bojan Brezigar

Utrinki s potepa po ameriških mestih - Piše Bojan Brezigar

18 milijonov Evropejcev je v New Yorku iskalo novo življenje v obljubljeni deželi

Kip svobode (BBr)

Battery park nosi ime po topovih, ki so nekoč varovali južni Manhattan pred morebitnimi napadi z morja, Teh napadov sicer nikoli ni bilo, ampak previdnost je bila pač na mestu. Sedaj je ta park majhna zelena oaza na jugu polotoka, kjer se na zelenici, ki jo na severu zapirajo nebotičniki, na jugu pa omejuje voda, mirno sprehajajo veveričke; lepe, simpatične, prijazne živalce, ki v tem parku še nekako najdejo svoj življenjski prostor, pa tudi obilo hrane, ki jim jo ponujajo otroci. Otroci iz tega predela New Yorka, za katere je ta park edini stik z naravo, saj sicer živijo samo z asfaltom.
Od tu vodi ladja h kipu svobode, darilu Francije za 100. obletnico Združenih držav Amerike, 93 metrov visokemu kipu, ki je stotisočim priseljencem oznanjal, da so prišli v obljubljeno deželo. So pa ladje takoj za kipom zavile v levo, na drugi otok, Ellis Island; ljudje, utrujeni od dolgotrajne plovbe v težkih pogojih, so lahko samo gledali New York, kajti čakale so jih vice na tem otoku.
Ellis island je danes pomemben muzej. Pomemben je predvsem zato, ker so predniki polovice belopoltih Američanov prestali te vice. Na otoku je namreč ogromna sprejemna palača, kjer so bile prijavne pisarne, zdravniške ambulante in čakalnice. Postanek je bil tu včasih zelo dolg, tudi več dni, odvisno od gneče. Tu so sestavljali sezname, izročali priseljencem začasne dokumente, spreminjali njihova imena v obliko, ki je bila bližja angleščini, se prepričali o njihovem zdravstvenem stanju, pa tudi preverili, ali je vsakdo imel sredstva za preživljanje, vsaj nekaj dolarjev. Domnevajo, da je to pot prehodilo 17 milijonov ljudi, saj je center za priseljevanje deloval od leta 1892 do leta 1954. Tu so bila tudi prenočišča, skladišče za prtljago, in razne storitve, med drugim urad za prodajo železniških vozovnic. Zelo poceni je bila vozovnica za Kalifornijo, ker je vlada spodbujala preseljevanje na skrajni zahod.
Danes je v tem poslopju urejen muzej, spomin na čase, ko je bila Amerika obljubljena dežela, kamor so ljudje bežali pred bedo, revščino in vojnami. Muzej je lepo urejen, zanimiv, in v njem lahko vsakdo najde kar posebnega, saj je veliko značilnih predmetov pripadnikov evropskih narodov, ki so se odločili za plovbo čez lužo. Trst je bilo eno velikih pristanišč, od koder so v času avstro-ogrske ljudje odhajali čez ocean. Na to spominja tudi plakat, ki ponuja vkrcanje v Trstu. Zanimivo je, da je to plakat v romunščini, kajti do tja je segala takratna skupna monarhija. Danes si človek težko predstavlja, da so ljudje iz Romunije prihajali z vlakom v Trst in se tu vkrcali za Ameriko, ampak takrat je bilo to očitno nekaj povsem normalnega.
Seveda pa je New York mesto skrivnosti. Z drugimi besedami, kadarkoli ga obiščeš,m odkriješ nekaj novega. »Bil sem v Ameriki« in »bil sem v New Yorku« nista sinonimna stavka.
New York je namreč nekaj posebnega tudi v primerjavi z drugimi ameriškimi velemesti, kaj šele z Evropo. Tu je veliko tradicionalnih krajev, ki si jih ljudje ogledujejo, ker je prav da jih vidijo. Tu je na primer brooklynski most, najstarejši izmed velikih mostov, ki povezujejo New York z Brooklynom, nekdaj samostojnim mestom, danes dejansko mestno četrtjo, z značilnimi kamnitimi stebri, ki so še vedno ena največjih značilnosti tega velemesta; tu je tudi Steklena palača, sedež Združenih narodov, pravzaprav zelo grda stolpnica, brez kakršnegakoli arhitektonskega okusa, nekako obratno sorazmerno z moralnim in političnim pomenom organizacije, ki ima tam sedež.
Seveda ne gre pozabiti na Empire State Buildig, prvi zares visok nebotičnik na svetu, kar je bil do 70. let prejšnjega stoletja, ko sta mu primat prevzela stolpa World Trade centra. Je pa to zagotovo najbolj poznan nebotičnik na svetu in šele v zadnjih letih ga s tega vidika ogroža Dubaj. Zgradili so ga leta 1931, gradili pa so ga komaj dve leti, kar je bil za tiste čase res izreden podvig. Celotno jekledo ogrodje, 60 tisoč ton jekla, so zgradili v komaj 23 tednih. Doslej si ga je ogledalo že skoraj 100 milijonov ljudi.
Ogleda ne gre zamuditi, še zlasti ne zaradi razgleda, ki se ponuja s terase tih pod vrhom, v 102. nadstropju. Seveda, samo ob lepem vremenu, kajti sicer tvegaš, da se povzpneš do vrha, pod seboj pa vidiš samo oblake.
Sprehod po Central parku je seveda obvezen. Je pa tudi razočaranje. Predvsem zato, ker temu parku manjka bistveno, kar človek od parka pričakuje: mir. Obdajajo ga prometnice, dve ga celo prečkata, tako da te vseskozi spremljata hrup motorjev in smrad izpušnih cevi. V parku je sicer veliko kultnih kotičkov, vključno s krajem, kjer je bil umorjen Johne Lennon, vendar gre zgolj za turistično atrakcijo, Tudi labodje jezero, ki je sestavni del vsakega večjega parka, se tu vtaplja v vsakodnevni vrvež, v ropot prometa, v slab zrak, kar ti vse jemlje veselje do uživanja kotičkov, ki so sicer zelo lepi na pogled.
In potem je tu pravi kultni kraj New Yorka, kraj, ki ga ne moreš in ne smeš izpustiti, kadarkoli obiščeš to mesto. To je Times square, pomemben središčni trg, kjer se ob vsaki uri zbira množica ljudi, ki velja za središče mesta, marsikdo pa ga ima kar za središče sveta. Tu pravzaprav ni nič.
Nekaj hotelov, nekaj velikih ameriških trgovin,, pa seveda gledališča.
Na tem območju je nekaj desetin gledališč, vedno natrpanih, z zelo dragimi vstopnicami in z enkratnimi predstavami. Broadway, ulica, ki vodi skozi Times square in ki poševno prečka ves polotok Manhattan (po trasi, ki jo je nekoč uporabljalo indijansko pleme Manhatta), je svetovno prizorišče musicalov, glasbenih komedij. Tu so nastopali vsi ameriški vrhunski umetniki, tu so se rodile svetovno znane skladbe, tu so uprizorili predstave, ki desetletja krožijo po vsem svetu in ki so v številnih primerih pristale tudi na filmskih platnih: Mary Poppins, My fair lady, Cats…. Na desetine bi jih lahko našteli. Kdorkoli gre v New York, si mora kako predstavo ogledati.
Če bo imel veliko sreče, bo to lahko naredil poceni. Prav sredi Times squara je namreč kiosk, kjer v popoldanskih urah prodajajo še proste vstopnice za večerne predstave po znižani ceni. Le veliko potrpljenja je treba imeti, kajti vrsta je običajno zelo dolga…
Tako, to je tisti New York, ki se ponuja turistom. Potem so tu kotički, bolj za sladokusce. Na primer v spodnjem delu Manhattana, kjer so majhni lokalčki, kovnica mladih glasbenikov. Predvsem jazz glasbe. Spiješ pivo in poslušaš te mlade virtuoze, ki igrajo ure in ure v upanju, da jih bo kdo zaznal in jim odprl pot v slavo. Pa tudi kovnica modernih umetnikov, slikarjev, ki ustvarjajo v kletnih ateljejih, in prav tako upajo, da jih bo kdo »odkril«. Ampak vsi ti ljudje so del mesta, ne glede na to, od kod prihajajo. Tu je New York, popolna mešanica ljudi in kultur, svetovno mesto svetu odprto, sprejemnica vsega, kar se dogaja kjerkoli na svetu, možnost, da se vsakdo uveljavi, če ima talent in je dovolj prizadeven.
In za konec še skok na podzemno železnico, tja so oddaljenega Bronxa, živalskega vrta, do katerega prideš mimo stanovanjskih blokov, kjer so v prvih dveh nadstropjih okna zavarovana z rešetkami in kjer ni prijetno krožiti ob mraku, kaj šele zvečer. Živalski vrt je enak številnim drugim živalskim vrtovom na svetu, živali so utesnjene, njihov življenjski prostor je majhen.
Razen bizonov. To je značilno ameriško govedo, ki je živelo v prerijah, danes pa je skoraj popolnoma izginilo. Zato jim živalski vrt namenja velik prostor, skoraj majhno umetno prerijo, ki prav izstopa iz celote. Kaže na to, da je Amerika za »svoje« živali bolje poskrbela kot za tuje. Simbolika, ki je za to državo zelo značilna vse od prvega trenutka, ko vstopiš vanjo in se zaveš, da jr tvoja vrsta na letališču veliko daljša od vrste, v kateri čakajo ameriški državljani. Ta poseben prostor za bizone je nekakšna navidezna oddolžitev Ameriki, ki je ni več, ker so jo Američani uničili. Zgradili so namreč novo, na novih vrednotah, in jo gradili vse do 11. septembra 2001. Tu pa se zgodba začenja znova.

Bojan Brezigar

  • Območja, kjer sta stala nebotičnika, označujeta dve jami, v katerih se stalno pretaka voda. Ko gledaš v globino, občutiš veliko utesnjenost. Zraven pa raste nov nebotičnik, višji bo od prejšnjih in spremenil bo profil južnega dela Manhattana. Tako so se odločili. Naj bo, ampak meni je tisti profil, ki sem ga gledal z morja, z ladje, ki me je peljala na kip svobode, nekako prirasel v spomin. Morda samo zaradi arhitektonske oblike, zelo verjetno pa predvsem zato, ker vendarle predstavlja nek obdobje gospodarskega, političnega in družbenega reda, ki je žal vedno za nami.