Utrinki s potepa po ameriških mestih - Piše Bojan Brezigar

Utrinki s potepa po ameriških mestih - Piše Bojan Brezigar

Al Capone je bil gangster in tihotapec, v zapor pa je moral zaradi davčne utaje

Golden gate bridge (BBr)

In potem je tu morje. Ocean na eni strani, vedno razburkan, z ledenomrzlo vodo. O plažah, kot jih poznamo pri nas, tu ni govora; nekaj deskarjev skozi vse leto, poleti seveda več kot pozimi, nekaj sončenja v najbolj vročih mesecih, v vodi pa praktično nikogar. Tokovi prinašajo mrzlo vodo naravnost z aljaških ledenikov in časa je premalo, da bi se dovolj ogrela, da bi ustrezala našim merilom za kopanje.
Potem pa je tu zaliv, ogromen zaliv, ki obdaja polotok, na katerem je zgrajen San Francisco. Tudi tu voda ni prijazna, vendar ni visokih oceanskih valov. Nekoč je bilo tu, ob vhodu v zaliv, pristanišče. Sedaj so ta »waterfront«, nabrežje po naše, spremenili v turistični predel. Tu mrgoli trgovinic, manjših in večjih restavracij, poceni in dražjih, pa sprehajalnih točk. Tu je Fisherman's wharf, ribičev pomol, danes kraj živžava od jutra do poznih nočnih ur, najdeš klovne in muzikante, prodajalce vsega mogočega, poulične umetnike, veliko veselih ljudi, ki ti za dolar ali dva ponudijo nekaj minut razvedrila.
Je tudi več razstav, zgodovinskih bojnih ladij, muzejev, med temi Ripleyev muzej neverjetnega: dvoglavi teliček, tramvaj iz 275.000 vžigalic in še marsikaj. Razvedrilo, pač. In zunaj še kolonija morskih levov, ki se sončijo na splavih. Vedno privabljajo veliko opazovalcev, kljub izrednemu smradu, ki ga sproščajo.
Tu je tudi Pier 39, po naše bi se temu reklo 39. pomol, tisti, do katerega je pritekel Forrest Gump, junak istoimenskega filma Roberta Zemeckisa, ki ga je mojstrsko zaigral Tom Hanks. Primer, kako lahko v treh urah prikaže skoraj pol stoletja ameriške zgodovine: od korupcije do Elvisa Preasleya, od mirovnikov 60. let do aidsa, od prostitucije do diplomacije pingponga, od Vietnama do hitro pripravljene hrane. In prav na koncu pomola je restavracija Bubba Gump, kjer dobiš dobre ocvrte rake, pa ne prav poceni.
To je torej kraj veselja, skrbno ohranjeno staro pristanišče, ki je postalo, ko je opravilo svoje enkratno poslanstvo – sodobne velike ladje tam ne morejo postajati, pa na kopnem ni struktur, ki bi služila za skladišča, železnica ne seže sem daleč in še bi lahko našteval – osrednje mestno zabavišče.
Odtod plujejo ladje. Predvsem turistične ladje v Alcatraz, na otok sredi zaliva, kjer je bila nekoč vojaška+ utrdba, potem zelo strog zapor, sedaj pa je to samo še turistična atrakcija.
Alcatraz si je treba ogledati. Zapor so ukinili leta 1963; to je bil eden najstrožjih zveznih zaporov. Po ukinitvi so otok zasedli Indijanci z zahtevo, da jim da država vrne, ker je šlo za zasedeno ozemlje. Potem, v 70. letih prejšnjega stoletja, ga je prevzela zvezna uprava za nacionalne parke, ki ga upravlja še sedaj.
Obisk je brezplačen, seveda pa je treba plačati vozovnico za trajekt, ki te popelje na otok. Tu te ranger glasno opozori, kaj lahko delaš in česa ne smeš. Nič posebnega ni to, običajna ameriška previdnost, s katero si oblast umije roke, če se ponesrečiš, ker si bil obveščen, da se to lahko zgodi. Nekako tako, kot navodilo, da živih živali ne smeš prati v pralnem stroju ali sušiti v mikrovalovni pečici, čemur bi se pri nas smejali, v Ameriki pa je to povsem normalno, ker preprečuje morebitne tožbe. Kaj hočemo, tako je pač življenje.
No, in potem si lahko ogledaš zapor. Vse je ohranjeno tako, kot je bilo. Celice, pa majhne temne celice v kleti, kamor so zapirali jetnike, ki so se pregrešili proti strogemu kaznilniškemu redu. Tu je tudi prikaz nekaj prizorov iz filma Beg iz Alcatraza, obiskovalci pa se najpogosteje ustavljajo pred celico, v kateri je bil zaprt Al Capone.
Da, Al Capone, sin italijanskih staršev, rojen v Brooklynu, ki je vedril v Chicagu v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, vse do leta 1931, ko so ga aretirali. Bil je pravi gangster, ukvarjal se je s tihotapljenjem alkohola iz Kanade v letih, ko je bil alkohol v ZDA prepovedan, s prostitucijo in še z marsičem. Na vesti je imel veliko umorov, predvsem pripadnikov drugih gangsterskih tolp.
Znan je pokol na Valentinovo leta 1929, ko je dal v neki garaži blizu Chicaga pobiti sedem pripadnikov neke druge tolpe. Vendar ni ropal revežev; nasprotno, v Chicagu je celo odprl ljudsko kuhinjo, kjer so reveži dobili brezplačni topli obrok. Bil je tudi zelo spreten in se je dolga leta izogibal roki pravice, dokler ga niso leta 1931 aretirali zaradi davčne utaje in ga obsodili na 11 let zapora. V zaporu je preživel več kot osem let, medtem se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo; kmalu po izpustitvi iz zapora je umrl.
Glavnino svoje zaporne kazni je preživel prav tu, v Alcatrazu. V glavnem v samici, ki ga je obvarovala pred drugimi zaporniki. Z njimi se je obnašal vzvišeno, naduto, vendar v zaporu ni imel svojih osebnih stražarjev, da bi ga branili.
Med plovbo z otoka nazaj na kopno se odpira krasen razgled na enega najbolj znanih mostov na svetu. Golden gate bridge zapira zaliv San Francisca.
To je bil velik podvig; leta 1037 je bil to najdaljši most na svetu, grajen s takratno tehnologijo, pa kljub temu zgrajen v slabih štirih letih. Dolg je 2.7 kilometra, srednji lok je dolg 1.280 metrov. Most visi 67 metrov nad morsko gladino, morje pa je na tistem mestu globoko 97 metrov. Stolpa, na katera je viseči most pritrjen, pa segata 227 metrov v višino. Še danes je Golden gate eden najpomembnejših mostov na svetu, tretji najdaljši lok.
Odprtje mostu, 27. maja 1937, je bilo zelo slavnostno. Prvi dan je bil most odprt samo za pešce in prečkalo ga je 18 tisoč ljudi. Sedaj je promet čez most zelo živahen; vsak dan ga prevozi 120.000 vozil. Konec statistike.
No, še en statistični podatek, brez številk. Most je bil znan tudi kot most samomorilcev. Skok v morje je bil vselej smrtonosen. Sedaj so ograji dodali visoko mrežo, ki je ni mogoče preplezati; vsaj z lahkoto ne, tako da samomorilcev ni več.
In kaj je na drugi strani? Veliko rezidenčno območje, začenši z mestecem Sausalito, polno lepih vil in manjših stanovanjskih hiš, kjer ljudje mirno živijo, kjer je veliko pristanišč s turističnimi ladjami, ki sicer ne zaplujejo v ocean, lahko pa mirno plujejo po velikem zalivu.
Skratka, živiš v mestu in počutiš se, kot bi bil stalno na letovišču. Z milim podnebjem, kjer ni nikoli prevroče, pa tudi mraz nikoli prekomerno ne pritisne.
Sprehajam se po Sausalitu in obstanem pred napisom: Caff? Trieste. Smo sicer sredi koledarske zime, v januarju, ampak ljudje mirno posedajo mna soncu pred lokalom. Sam vstopim in povprašam, odkod to ime.
Lokal je odprl Tržačan, v okviru je čanek, ki ga je objavil Il Piccolo pred davnimi leti. Lastnik je upokojen, lokal je prodal, novi lastnik, Američan, pa je ohranil ime. Zelo prijazen je: nekdanji lastnik pride običajno mimo pozno dopoldne, na kavo. Vrnem se kasneje, vendar ga danes ni na spregled.
Previdno vprašam, ali imajo italijansko kavo. »Imamo,« se glasi odgovor.
Z nezaupanjem jo naročim. Nezaupanje izvira iz dejstva, da v Ameriki za kavo ponujajo pijačo, ki je bolj podobna umazani vodi kot pravi kavi. Pa ne, tukaj je kava dobra, tako kot v Trstu. No, skoraj tako. Asmpak za Ameriko je to res izreden dosežek.

Bojan Brezigar

  • Pa San Francisco ni rasistično mesto. Mešanica je tu pravilo, ljudje se ne ločujejo, niti v javnih lokalih, tu opaziš večjo integracijo kot na primer v New Yorku, da o jugu sploh ne govorimo; tudi zato, ker je bila Kalifornija nekoč mehiška in so jo Združene države Amerike odkupile; tako, kot so od Rusije odkupile Aljasko.