Utrinki s potepa po ameriških mestih - Piše Bojan Brezigar

Utrinki s potepa po ameriških mestih - Piše Bojan Brezigar

Mlada država dostojanstveno slavi ljudi, ki so jo pripeljali na vrh sveta

Kennedyjev grob (BBr)

Prestolnica. Mesto, ki je nastalo po razglasitvi neodvisnosti ZDA ob teki Potomac. Ime nosi po Georgeu Washingtonu, »očetu naroda«, zmagovalcu vojne proti Angležem in torej dejanskemu osvoboditelju Združenih držav Amerike izpod angleške kolonialne oblasti.
V Ameriki ni nič zelo starega. Rečenica, ki jo večkrat povem, pravi, da ima v Evropi vsaka večja vas nekaj (izkopanine, spomenik, sliko, kip, rokopis, zgodovinsko poslopje), kar je starejše od najstarejšega spomenika v vseh ZDA. Prav zato pa Američani zelo verno, skoraj bolestno, čuvajo svojo kulturno dediščino. Spomin na preteklost je pri tem narodu svet.
Nič čudnega torej, da je največje pokopališče, kjer so pokopani heroji in vojni veterani, nekakšno državno svetišče.
Arlington, to besedo sem prvič slišal, ko so pokopali Johna Kennedyja. Takrat se je pogrebni sprevod razvil od kongresa preko reke Potomac so pokopališča v Artlington
u. To ni blizu in že takrat me je čudilo, kako je Jackie Kennedy, takrat seveda še ne Onassis, pogumno korakala z vojaškim korakom, 100 korakov na minuto, za lafeto z moževo krsto. Dogodek, ki mi je ostal vtisnjen v spomin tudi zato, ker je bil to eden prvih neposrednih televizijskih prenosov, ki jih je italijanska televizija posredovala svojim gledalcem.
Zato ni nič čudnega, da je bil prav Arlington prvi cilj mojega prvega obiska v Washingtonu. Spomin povezan nz radovednostjo in z željo, da bi trenutek postal pred Kennedyjevim grobom.
Tako ogromnega pokopališča še nisem videl.
Tako urejenega tudi ne, Res, pokopališče je prekrito s travnikom, vendar je trava skrbno pokošena. Posejano je s križi v ravnih vrstah in ko hodiš po urejenih poteh se ti pred očmi spreminjajo oblike. Črte so ravne, potem poševne, potem spet ravne. Vse do griča, pod katerim je Kennedyjev grob.
Tu ni cvetja, ni okraskov, le velika kamnita plošča in sredi nje večna luč, ki opozarja na svečanost tega kraja. Tu so pokopani Kennedyjevi. John s Jacqueline in otroci, dva novorojenčka, ki nista preživela poroda in John John, ki je umrl v letalski nesreči. Nedaleč stran Robert, brat in predsedniški kandidat; njegov grob označuje navaden bel križ iz hrastovine.
Poleg njega pa Edward, Ted. Njegovega groba nisem videl, umrl je kasneje, vendar ga opisujejo kot enakega bratovemu. Torej bel križ, napis in nič drugega. Vse je zelo ganljivo. Ni obiskovalca Arlingtona, ki ne bi tu postal, saj je tu pokopan najsvetlejši del sodobne ameriške zgodovine. Vse ostalo je torej v ozadju, tudi grob neznanega junaka, kamor politiki vsega sveta polagajo vence, pa seveda hišicca vrh griča, dom generala Leeja, ki je vodil konfederalno (južno) vojsko v času državljanske vojne. Kajti Arlington ni več administrativno del prestolnice, ampak spada v državo Virginio, ki se je opredelila za ohranitev suženjstva. Prav generalu Leeju se je treba zahvaliti, da stoji tam sedaj to ogromno vojaško pokopališče; ko so severne čete zavzele tisti grič, so začele v okolici Leejeve hiše pokopavati padle vojake, češ, sedaj se v to hišo Lee, ki je veljal za odpadnika, ne bo več vrnil. In tako se potrjuje ugotovitev, da je veliko zgodovinskih dogajanj pravzaprav plod čudnih naključij. Tudi najbolj znano vojaško pokopališče na svetu se temu ni moglo izogniti.
Pot me vodi navzdol. Ob urim kosila in lepem sončnem vremenu, čeprav je zima že tu, tu spodaj kar mrgoli ljudi na joggingu; uro kosila si namreč namenijo tekanju ob reki in po velikem parku, Mallu, na drugi strani. Ta park je nekakšen zgodovinski memorial, vsaj na tej strani, ob mostu. Tu je spomenik Abrahamu Lincolnu, predsedniku, ki je odpravil suženjstvo in ni popustil niti za ceno krvave državljanske vojne, in to ni bilo v daljni preteklosti, komaj poldrugo stoletje nas ločuje od tistega časa. Pomislite, ko smo v Evropi govorili o Pomladi narodov, ko je francoska revolucija že zdavnaj uzakonila prvo listino o človekovih pravicah, ko se je oblikovala sodobna svobodoljubna miselnost, so se v Združenih državah še borili za ohranitev suženjstva. Res neverjetno, in neverjetno je tudi, kako hitro je Amerika prehitela Evropo v razvoju in sama sebe postavila na mesto vodilne velesile v svetu.
Tu so tudi spomeniki padlim. Dokaj neokusen spomenik padlim v korejski vojni in zelo ganljiv spomenik padlim v Vietnamu: ogromna stena prekrita s črnim marmorjem z imeni vseh padlih. Brezkončen seznam, ki sam po sebi pojasnjuje grozote te vojne. In na sredi ribnik. Tu so se odvijale velike mirovne manifestacije v času vietnamske vojne in tu je Martin Luther King pridigal o sanjah, da bomo nekoč vsi ljudje enaki.
Tu blizu je Bela hiša. Začudiš se, kako majhna je. Na televiziji je videti kot ogromna palača, tu pa ugotoviš, da je to samo dvonadstropna hiša, utopljena med drevjem in grmovnicami, sredi ograjenega in dobro zaščitenega parka. Previdnost ti narekuje, da je bolje, da se ji ne približuješ.
Ko sem bil prvič v Washingtonu, je bil gost Bele hiše George W. Bush. To je bil čas, ko je tekla beseda o tem, ali bodo ZDA napadle Irak. Protestnih manifestacij je bilo veliko. Odvijali so se tako, da so protestniki v sprevodu hodili okoli Bele hiše, Nikogar niso motili, navidezno jih ni nihče nadzoroval, sicer pa so spoštovali pravila in se niso prekomerno bližali ograji.
Vedno sem občudoval omikano obliko protesta, ki jo zmorejo Američani: sprevodi z napisi, tudi nekaj vzklikanja, ampak običajno nobenega nasilja. Le napisi. Prisostvoval sem eni takih manifestacij; videti je bilo, kot da množica ljudi hodi na sprehod.
Nihče jih ni organiziral, nihče vodil, vse je bilo zelo spontano. Napisi pa so bili zelo jasni. Vojna je idiotov odgovor, je pisalo na tabli, ki jo je ujela moja kamera.
Američani veliko protestirajo, a se v glavnem ne pretepajo. V zadnjih letih pa se je to nekoliko spremenilo in bilo je kar nekaj nasilja, predvsem s strani ljudi, ki jih je finančna kriza pripeljala do roba družbe. Vendar pa ameriški protest ohranja značilnosti nenasilja, ki ga je označevalo v vročih letih mirovniškega gibanja in v času velikih protidiskriminacijskih protestov temnopoltega prebivalstva s 60. letih prejšnjega stoletja.
Tu, sredi Washingtona, je bil vedno kraj teh protestov.
Lahko bi rekli, da je šlo za proteste za boljšo prihodnost v posvečenem kraju, ki časti tiste, ki so žrtvovali življenje za sedanjost. Res, ni rožnata, ampak priznati je treba, da je Amerika v zadnjih dveh stoletjih tudi z vidika človekovih pravih prehodila veliko daljšo pot kot Evropa, seveda upoštevajoč izhodiščno stanje, pa čeprav ni bila vedno na pravi strani. Ti spomeniki so pomniki boja za ta napredek.

Bojan Brezigar

  • Američani veliko protestirajo, a se v glavnem ne pretepajo. V zadnjih letih pa se je to nekoliko spremenilo in bilo je kar nekaj nasilja, predvsem s strani ljudi, ki jih je finančna kriza pripeljala do roba družbe. Vendar pa ameriški protest ohranja značilnosti nenasilja, ki ga je označevalo v vročih letih mirovniškega gibanja in v času velikih protidiskriminacijskih protestov temnopoltega prebivalstva s 60. letih prejšnjega stoletja.
    Tu, sredi Washingtona, je bil vedno kraj teh protestov.