10. zamejski festival amaterskih dramskih skupin

10. zamejski festival amaterskih dramskih skupin

Umor v vili Roung

Utrinek iz predstave (Kroma)

Dramska družina F.B. Sedej

Dobra gledališka predstava je kot imenitna kulinarična specialiteta: potrebuje prvovrstne sestavine in dobrega kuharja. Dramska družina F.B. Sedej zato ni prepustila naključju niti najmanjšega detajla svoje nove uprizoritve, s katero je merila onkraj meja amaterstva. Zagotovila si je osnovo odličnega in (zgodovinsko) avantgardno nekonvencionalnega teksta, predane igralce, glasbeno kuliso s priredbami uveljavljenega mladega skladatelja, kultivirane estetske citate, izvirne in profesionalno oblikovane scene in kostume, ščepec kreativnih efektov, veliko ekipo sodelavcev, ki so skrbeli za vse detajle, zanesljivo režijo. Omenjena sredstva je investirala v odlično uprizoritev komedije absurda Umor v vili Roung Achilleja Campanileja v slovenskem prevodu in priredbi Marinke Počkaj.

Futuristično domiselna in igriva detektivska drama je po svoji naravi in stilnem izvoru sugerirala postavitev v začetek 20. stoletja s prijetnim, elegantnim retro priokusom, ki ga je poleg kostumov Snežice Černic poudarjala glasbena kulisa Patricka Quaggiata s hudomušnimi songi in motivi Petrolinija, De Angelisa, Tria Lescana, ki so jih izvajalci podali s primerno mero »čisto resne«, bistre ironije. Avantgarda je izzivala z intelektualnimi igrami, ki se sprehajajo po labilni meji navidezne, zelo »urejene« in lucidne norosti; humor zaživi ravno v tem bizarnem ravnovesju, ki ne zdrsne v farso in niti v obnavljanje staromodnih kalupov. Režiser Franko Žerjal in njegova igralska ekipa so uspeli ujeti bistvo z iskrivo izvedbo, kabaretnim humorjem, virtuoznim obvladanjem tempa. Kriminalka brez morilca in brez mrliča, a z ekstravagantnimi preiskavami in zasliševanji, je bila začinjena s skrbno sestavljenim izborom specifičnih, absurdno komičnih dodatkov in detajlov, kot sta na primer majordom, ki edini govori s stereotipnim angleškim naglasom in tako opozarja na angleški okvia zgodbe, ali policist z nekredibilno lakiranimi nohti.

Estetska teža postavitve, ki jo je z velikimi zlatimi okviri elegantno črno-belega družinskega okolja visoke družbe scensko oblikovala Jasmin Kovic, je zagotovo pripomogla, da so se igralci lažje in še bolj prepričljivo vživeli v smisel teksta in značaj uprizoritve, nad katero je bdela (z zaznamujočo, posrečeno ekscentrično vlogo) avtoritarna neobaročna Didaskalija. Ko stremljenje po zelo dobri predstavi sloni na takih osnovah, je ambicija utemeljena; tako lahko nastanejo uprizoritve, ki dajejo amaterski dejavnosti najžlahtnejši pečat.