100 let I. svetovne vojne

100 let I. svetovne vojne

Monstrum novega veka

Prizor iz fronte

Lev Tolstoj je leta 1908 zapisal, da je zakon nasilja laž, plemenita laž, ki se je človeštvo pogosto poslužuje v svoji zgodovini. Izrodek te plemenite laži je vojna. Z njo izbruhneta na dan sovražnost in bolečina, ki ožigosata človekovo izkušnjo do take mere, da ni po vojni nič več to, kar je bilo pred njo. Zato pa predvojno življenje pridobi pravljični videz in postane kratko malo belle époche.
V vojni besede prevzamejo nov pomen. Izrazi, kot so "pogum", "ponos", "domovina", "slava", pridobijo nasilen predznak. Dan in noč v vojnem času nista več to, kar sta bila v miru. Nasilje postane združevalni dejavnik ljudi različnih slojev, starosti, kulture in narodnosti. Vsi, tudi ženske in otroci, so vključeni v vojno z zunanjim sovražnikom.
"S silo se moremo otresti vojske, če hočemo spoznati pomen časa, ki je utonil v večnosti. Neizmerna sedanja vojska nam je premaknila vsa nekdanja merila in le s težavo se zopet zamislimo v mirnejše prejšnje čase" je po koncu vojne pisal Koledar Mohorjeve družbe. Leta 1919 je bilo jasno, da se je prva svetovna vojna vpisala v zgodovino 20. stoletja kot monstrum novega veka, kot prelomno dogajanje, ki je postavilo na glavo vse dotedanje politične, etične in družbene standarde. Vojna je spremenila vedenjske modele, miselne, čustvene in psihološke kategorije tako tistih, ki so se vojskovali, kot onih, ki so jo doživeli v zaledju front.
Množice mladih in manj mladih so vojno sprejele kot usodno danost. Kmečko prebivalstvo, ki je ob začetku stoletja živelo pogosto še v starorežimskem, tradicionalnem svetu, se je v prvem svetovnem vojnem spopadu prvič srečalo z modernostjo in njeno uničevalno tehnologijo. Na evropskih bojiščih so leta 1914 mali ljudje postali topovska hrana velike politike. Na bojni črti je smrt postala neločljiva spremljevalka vsakdana. Pod streli sovražnikovih krogel in šrapnelov se je izničila meja med življenjem in smrtjo, med človeškim in nečloveškim. V strelskih jarkih, rovih in kavernah je izginila razlika med telesom in strojem, med živim organizmom in tehnološko organizirano materijo.
Kot je zapisal nek vojak v Tedenskih slikah (13.1.1915): »Nevojaki ne morejo imeti pojma, kako grozno učinkujejo na srce in duh leteče granate in šrapneli, te najstrašnejše novosti moderne vojne. Trpeli smo glad in žejo, prenašali smo mraz, ledeno burjo in brezkončno deževje, videli smo svoje tovariše umirati, videli cele kupe ubitih mož in v smrtnem boju drgetajočih in hropečih konj, srečevali smo za kolero obolele nesrečneže, ki so kričali, jokali, tulili in glasno molili, prestali smo brezkončne dni po strelskih jarkih, a vse ni bilo nič v primerjavi z grozoto šrapnelov in granat. Proti njim je človek brez moči in obrambe. Naj pogumnejše srce drhti kakor listje trepetlike, ko zaslišijo ušesa žvižganje in tuljenje granate. Šrapnel, ki se razleti v zraku, je dosti manje nevaren kot granata, ki prodre vsako zaslombo in razbije vse. Hrup, grom in tresk, silna eksplozija v tleh ter izbruh cele gore prsti in kamenja, ki frči po zraku ter pokrije vse naokoli z debelo plastjo. Človek postane plah kot vsak dan pretepen otrok in zbegan kakor tička v kletki, ko strme vanj mačje oči in nič čudnega ni, če kdo zblazni od same groze. Strašen je potres, toda vtisk granate, ki se je razpočila v bližini je desetkrat in stokrat hujši. Naši vojaki stoje dan na dan v ognju granat in šrapnelov. Naj bi se zavedala domovina koliko trpe zanjo njeni junaški borilci in naj bi se jim kazala hvaležno. Poplačati vseh teh muk in grozot itak ni nikak način mogoče.«
V vojni je bil človekov obstoj z dneva v dan vse bolj negotov in krhek. Vojna resničnost je bila v svoji uničevalnosti neverjetna in vendarle se je življenje vojaštva ne glede na bližino smrti, grozot in uničenja, odvijalo po vsakdanjih utečenih tirnicah. Obedovalo se je ob kupih trupel, igralo na karte in pelo, medtem ko so streljaj stran umirali tovariši. Obračun vojnih žrtev je bil strahovit. Vojna, ki je mobilizirala 50 milijonov vojakov je povzročila 9,4 milijonov padlih vojakov, 7,6 miljonov pogrešanih vojakov, 21,2 miljonov ranjenih in pohabljenih. Tej krvavi statistiki bi bilo treba prišteti še množice prebeglih in internirancev. Nesporno dejstvo je, da toliko človeških in materialnih izgub, kot jih je povzročil prvi svetovni spopad, niso terjali vsi vojni spopadi skupaj, ki so se zvrstili v Evropi od leta 1790 do leta 1914. Od več kot osem milijonov vpoklicanih avstroogrskih vojakov se jih je po koncu vojne vrnilo na svoje domove približno sedem. Med njimi so bili mnogi pohabljeni, duševno prizadeti, bolni in izčrpani.
Kljub okrutnosti in uničenju, ki ga je vojna že v prvih dneh prizadejala, so bili nekateri prepričani, da je vojna sicer kruta, a potrebna. Še najbolj so se nad njenim začetkom navduševali politiki, ki so verjeli v to, da bo vojna obračunala z njihovimi političnimi sovražniki. Res je, da je vesela množica pozdravljala na tržaškem in ljubljanskem kolodvoru odhajajoče vojake, da se je odhod posameznih polkov na fronto odvijal ob spremljavi godb in veselih vriskov. Toda potreben je bil le dejanski začetek spopada, da so vesti o vojnem uničenju začele pronicati v zaledje in da se je začetna evforija umirila.
Vojna uničuje in ustvarja je 11.10. 915 zapisala tržaška Edinost: »Vojna je veliko zlo, neizmerna nesreča za človeštvo. Ne le, da uničuje duševne, kulturne in gospodarske vrednote, ki jih je ustvarilo človeštvo tekom dolgih časov z velikimi napori duha in telesa, marveč tudi zahteva zastonj v vsem snovanju za napredek človeštva in njegovo vsestransko blaginjo. Da niti ne govorimo o najdragocenejšem, kar imenuje človek svojo last; o potokih prelite krvi – o izgubah na človeškem življenju.
To bi bila ena, neizrecno žalostna stran vojne. Ali vojna prinaša tudi dobro, ker ustvarja!! Četudi ne direktno, ampak s tem, da po svojem učinkovanju odpravlja marsikatero zlo, ki je razjedalo in zastrupljalo organizem človeške družbe in s tem silno oteževalo dosezanje tistih visokih ciljev, po katerih morajo stremeti vsi ljudje, pa naj govore ta ali oni jezik. Vojna je huda, trda, ali v mnogih pogledih vendar koristna šola, ki preporaja človeka in ga s svojimi grozotami dovaja do izpoznanja, koliko je škodil sebi in sočloveku, udajajoč se slabim instinktom in nagnjenjem.
Tudi sedaj, med najstrašnejšo vseh vojen, se množe pojavi, ki vzbujajo nade, da se, če že ne odpravi, pa vsaj izdatno ublaži enega najgrših in za človeško skupnost, najpogubnejših instinktov: sovraštvo človeka proti človeku, skupnosti proti skupnosti, le zato, ker sta ju rodili materi, ki ne govorita istega jezika in pripadata vsaka drugemu narodu! To je tisto zlo, ki je označeno z besedo : narodno sovraštvo. Pisec zaključi svoje razmišljanje z mislijo na tolažljivo resnico: da je vojna sicer velika nesreča za človeštvo, da pa je tudi šola, ki preporaja človeka k boljšemu, plemenitejšemu in s stališča najvišjih svojih koristi – pametnejšemu življenju …«
Danes, ko se nekaterim po stotih letih od izbruha prve svetovne vojne pojavljalo nove, a sicer še prikrite skomine po vojni, si velja zapomniti, da se je spopad, ki je bil po načrtih vojnih strategov napovedan kot kratkotrajen, sprevrgel v prvo totalno vojno v zgodovini človeštva. Prav zaradi njene geografske razsežnosti in strahotnega uničenja, ki ga je prizadejala predvsem na evropskih tleh, je najprej v britanskem in francoskem kolektivnem spominu prejela naziv velike vojne. Bila je tudi prva industrijska vojna, ker je v njej tehnologija postaja največja proizvajalka smrti in opustošenja. Kajti čeprav so se v prvi svetovni vojni spopadale oborožene vojaške množice, so ključno vlogo v njej odigrali stroji.
Kot je ugotovil ameriški zgodovinar Paul Fussell, avtor dela Velika vojna in moderni spomin, ki jo je letos v slovenskem prevodu izdala založba Studia humanitas, je bila prva svetovna vojna izreden kondenzat modernosti, ki je za seboj sprožil pravi izbruh protimodernih reakcij in pojavov. Na eni strani je rožljalo moderno orožje, na drugi strani pa se vojaki morali soočati z nepremičnostjo fronte. Človeško oko je v prvi svetovni vojni prvič doživelo spektakularne vidne in zvočne efekte šrapnelov, granat in letalskih bomb, katerih končni cilj je bila ugonobitev sovražnika in smrt tisočih in tisočih vojakov. Šlo je za grozljiv vojni spektakel, pred katerim so vojaki iskali pomoč v molitvi in v naravnih, magičnih silah. »Mnogo, mnogo čitamo, kako so se naši fantje zatekali v sedanjih hudih časih k Bogu. Ne iz strahu, kakor je to sicer navada, temveč iz prirojene vdanosti. Versko življenje se bo po tej vojski prerodilo, kakor je bilo to dosedaj še po vsaki vojski.!« je pisal Koledar družbe sv. Mohorja za leto 1916.
Nevidnost sovražnika in nepredvidljivost njegovih vojaških posegov nista dovoljevali izključno racionalnih odgovorov. Dogajalo se je, da sta v vojni, ki naj bi bila predvsem izraz racionalnosti in strateških izbir, postali vera in vraževernost zvesti spremljevalki vojaštva, ki je svoje preživetje zaupalo prej svetim podobicam in talismanom kot pa orožju.
Za francoskega zgodovinarja Marca Blocha, ki je v vojno vstopil kot pehotni narednik na bojnem območju Chemin-des-Dames, iz nje pa izstopil s štirimi odlikovanji in kot kapetan, je bila prva svetovna vojna neverjeten eksperiment socialne psihologije neslutenih razsežnosti. Bila je ideološka, mentalitetna, geopolitična in biološka prelomnica, ki je spremenila eksistenco milijonov Evropejcev in Evropejk.

Marta Verginella