100 let I. svetovne vojne

100 let I. svetovne vojne

Odmev strelov v Sarajevu, poročanje dnevnika Edinost

Gavrilo Princip in Nedeljko Čabrinović

»Ko sta se nadvojvoda Franc Ferdinand in njegova soproga vojvodinja Hohenberg, peljala danes dopoldne na sarajevski rotovž, je bila vržena proti avtomobilu bomba. Prestolonaslednik in njegova soproga nista bila ranjena, bila pa je ranjenih cela vrsta oseb. Atentator, neki črkostavec iz Trebinja, je bil aretiran.«
Tako se je glasilo prvo, kratko poročilo, ki ga je Edinost objavila na prvi strani 29. junija 1914, dan po atentatu na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo soprogo, vojvodinjo Hohenberg v Sarajevu. »Po slovesnem sprejemu v mestni hiši, se je prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand s soprogo odpeljal z avtomobilom po mestu. Tedaj je bil izvršen ponoven atentat. Neki gimnazijec je ustrelil z browning-revolverjem na prestolonaslednika in njegovo soprogo in ju oba težko ranil. Avtomobil je odpeljal nato v konak (vladno palačo). Prestolonaslednik in soproga sta bila mrtva. Drugi atentator je bil tudi aretiran. Razkačena množica je oba atentatorja skoraj linčala.«

Prva zasliševanja Principain Čabrinovića
Edinost je v prvih dneh po atentatu vsakič bolj podrobno opisovala, kako je do njega prišlo. Nanašala se je tudi na (sicer bolj skromne) izjave, ki sta jih na zasliševanjih dajala glavna atentatorja Gavrilo Princip in Nedeljko Čabrinović. Pri tem je glede priimka Gavrila Principa vladala zmešnjava. Edinost je v posebni, popoldanski, izdaji takole zapisala. »Prinčić ali Princip? Glede imena atentatorja, ki je umoril prestolonaslednika, doslej še nismo mogli priti na čisto. Uradni korespondenčni biro je poročal, da je priimek atentatorja »Princip«, dočim pa naša izvirna poročila govore le o »Prinčiću«. Pripominjamo to, da se čitatelji ne bodo motili zaradi različnosti priimkov.«
Atentatorja, kot omenjeno, nista sodelovala s preiskovalci. »Policija je celo popoldne do večera zasliševala atentatorja Prinčiča in Čabrinovića. Vendar pa oba odklanjata skoro vsak odgovor in le izjavljata, da nimata nobenih sokrivcev. Čabrinović je izjavil, da njegov atentat nima ničesar opraviti s Prinčičem, Prinčič pa je nasprotno izjavil, da Čabrinovića niti ne pozna. Oba pa izjavljata, da sta hotela maščevati svoj narod. Na vprašanje, zakaj je prispel v Sarajevo, je odgovoril Prinčič policiji hladno: »To ste vendar videli zakaj!« Na vprašanje, zakaj je izvršil atentat, je izjavil: »V prestolonasledniku sem hotel zadeti predstavitelja avstrijskega imperijalizma in enega najvišjih faktorjev v monarhiji. Vojvodinje same nisem želel umoriti. Čabrinovič pravi, da je socijalist, Prinčič pa, da je pristaš nacijonalistične ideje.«

Protisrbske demonstracije v avstro-ogrskem cesarstvu
Umor avstrijskega prestolonaslednika je na Balkanu in nasploh v celem cesarstvu privedel do glasnih in večkrat izrazito nasilnih protisrbskih demonstracij. Do najhujših primerov je prišlo v Zagrebu, Splitu, Dubrovniku, Metkoviću, Gradcu, na Dunaju in seveda v Sarajevu, kjer so oblasti proglasile obsedno stanje. »Posledice ponočnih protisrbskih demonstracij so naravnost strahovite. Okoli 200 srbskih hiš, gostilen, trgovin, hotelov in kavarn je skoro popolnoma opustošenih. Po hišah vseh odličnih Srbov so razbite vse šipe. Posebno divjaško so razsajali frankovci v palači srbskega metropolita. Metali so po hiši kamenje, blato in pobili do malega vse šipe v vseh nadstropjih.«

Pogrebne svečanosti v Trstu
Posebno popoldansko izdajo je Edinost pripravila tudi 2. julija, kos o v Trst prišli posmrtni ostanki prestolonaslednika in njegove soproge. Podrobno je opisala prihod vojaške ladje Viribus Unitis, ki je na krovu prevažala krsti Franca Ferdinanda in vojvodinje Hohenberg. Na nabrežju je škof Karlin krsti blagoslovil, nato pa se je po mestnih ulicah, na katerih je stala številna množica, razvil dolg sprevod, ki se je zaključil pred tržaško železniško postajo. Od tu je malo pred deseto uro posebno opremljeni vlak odpeljal krsti na Dunaj. »Bilo je 9.45, ko se je zaslišal od službenega voza sem lahen pisk. Neslišno in v začetku tudi skoraj nevidno se je začel pomikati vlak. Stotnik, ki je poveljeval častni stotniji na peronu, je velel: »Desno glej!«, uradništvo in častništvo je pozdravilo z roko, ostalo občinstvo pa je odkritih glav izkazalo zadnjo čast truploma prestolonasledniške dvojice. Vlak je kmalu izginil za ovinkom in krenil tja gori proti Miramarju, kjer sta še pred kratkim oba, ki sta sedaj mrtva, na naših slovenskih tržaških tleh preživljala najsrečnejše dneve.«

Eden izmed atentatorjev dela v tiskarni Edinost
Deset dni po sarajevskem atentatu, točneje 9. julija, je Edinost svojim bralcem podala razburljivo novico in sicer, da je bil Nedeljko Čabrinović med aprilom in oktobrom 1913 zaposlen kot stavec v tiskarni družbe Edinost. Čabrinović je bil začasno zaposlen, ker je takrat imela tiskarna mnogo dela s tiskanjem srbohrvaškega tiska in je potrebovala »črkostavca«, zlasti za cirilski črkopis. Tu pa tam je Čabrinović priskočil na pomoč pri ponedeljski številki Edinost, svoje delo pa ni mogel opravljati najbolje, saj ni obvladal slovenskega jezika.
Dnevnik Edinost je Čabrinovića prikazal na dva načina: najprej kot ne ravno talentiranega stavca. »Mož pač predvsem ni znal slovenskega jezika in je zato stavil nekako slovensko-srbsko mešanico, ki jo je bilo komaj mogoče pošteno popraviti. Da uredništvo s takim stavcem ni bilo zadovoljno, je lahko umljivo, in če se prav spominjamo, je prišlo celo do par pritožb pri vodstvu tiskarne, naj se Čabrinovića ne uporablja za listovni stavek. Kakor smo izvedeli sedaj pri vodstvu tiskarne, je bil Čabrinović tudi za druga tiskarniška dela usposobljen zelo površno in bi ga bilo vodstvo odpustilo tudi zaradi splošno nezadostno strokovne izvežbanosti, ko bi ne bilo itak že dovršeno delo, za katero je bil vsaj za silo sposoben.«
V istem članku je nato Čabrinović prikazan tudi iz človeškega vidika, njegova osebnost pa je prikazana na prijaznejši način. »Čabrinović je bil mladenič srednje visoke postave, vitek, okroglega obraza, temnih las in oči in komaj se pojavljajočih črnih brčic, sploh še dosti prikupljive zunanjosti ... Splošno je bilo znano, da je bil Čabrinović jako dobrega srca. Razdal je večkrat skoraj vso svojo mezdo za tovariše tiskarje, ki so prišli z juga in so bili brez zaslužka. Izposojeval si je v ta namen celo denar pri svojih tovariših v tiskarni in parkrat je vzel celo predujem, da je mogel pomagati svojim tovarišem v stiski ... Zelo rad je imel Čabrinović svojo sestro, ki je bila na učiteljišču. Znano je bilo v tiskarni, da je štedil in štedil, in ko je imel prištedenih kakih deset ali dvajset kron, je tekel na pošto in poslal denar sestri ... Ta Čabrinović, ki so ga v Trstu vsi, ki so ga poznali, smatrali za sicer precej eksaltiranega, toda vseskozi neškodljivega, nedolžnega mladeniča, ta Čabrinović je bil tisti, ki je vrgel bombo proti prestolonasledniku. Kako je moglo priti tako daleč, nam je neumljivo.«

Branko Marušič o sarajevskem atentatu
Do tu kronika izpred sto let. Kako pa je Primorski dnevnik obeležil petdeseto obletnico sarajevskega atentata? Mlad goriški zgodovinar Branko Marušič je pripravil serijo štirih prispevkov, v katerih je podrobno orisal takratni zgodovinski trenutek. Marušič je v prvem delu najprej opisal vzdušje in razpoloženje, ki je med mladino vladalo v času pred sarajevskim atentatom. »Na vseh južnoslovanskih področjih Avstro-Ogrske je postajal prelom med dvema generacijama vedno bolj očiten in nujen. Povsod se pojavljajo mladi ljudje, ki jih sili k dejavnosti dvojen odpor: odpor proti Dunaju in Budimpešti ter odpor proti domačim politikom in strankam, ki so nasproti Dunaju in Budimpešti premalo odločne in preveč kompromisne.« Navedel je številne atentate, ki so bili izvršeni pred sarajevskim in opisal znano organizacijo Mlada Bosna. »Organizacija je bila ilegalna in organizirana v obliki krožkov zaupnih ljudi, podobno ruskim revolucionarnim krožkom. Med temi je bil najvažnejši krožek v Sarajevu, ki ga je vodil mladi učitelj Danilo Ilić.
Temu je pripadal tudi Gavrilo Princip.«
V drugem in tretjem nadaljevanju se je pisec osredotočil na priprave na umor prestolonaslednika Franca Ferdinanda in podrobno podal kroniko tistega dne. Predstavil je tudi zanimivo pričevanje enega izmed redkih preživelih iz skupine, ki je sodelovala pri atentatu. »Atentat bi bil izvršen tudi brez »sredstev« iz Srbije. Samokrese bi mogli dobiti tudi v Bosni. Dejstvo je, da je bilo razpoloženje glavnega krožka »Mlade Bosne« za atentat in atentat bi bil prišel sam od sebe, ne le kot maščevanje, pač pa kot psihološka potreba; dati duška v zadušljivem ozračju. Že zaradi tega drži, da je bil atentat delo vse mladine Bosne. Njegove izvršitve bi ne bil mogel preprečiti nihče od zunaj, podobno kot ni pobuda za atentat prišla od zunaj.««
Marušič je na koncu predstavil še enega izmed sarajevskih atentatorjev Nedeljka Čabrinovića, ki je sodeloval z organizacijo Mlada Bosna in bil izbran, da z ročno bombo umori avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda. V svojem prispevku je pogosto citiral informacije, ki jih je petdeset let prej navajala Edinost. Dejstvo, da je Edinost na dva načina prikazala mladeniča si Marušič razlaga s tem, da je bila negativna »ocena Čabrinovića, črkostavca, prirejena za javno razpoloženje in avstrijsko cenzuro.« Edinost je novico, da je Čabrinović delal v njeni tiskarni, podala deset dni po atentatu. Marušič pa je »zamudo« obrazložil takole: »V tistih dneh, ko je protislovansko in protisrbsko usmerjeni del avstrijske javnosti znatno povečal svojo gonjo v prid lastnim političnim ciljem, je po vsej verjetnosti kazalo uredništvu »Edinosti« previdneje molčati, kot pa s priznanjem, da je bil Čabrinović delavec v njeni tiskarni, nuditi predvsem Slovanom sovražno razpoloženemu tisku oporo za še ostrejša klevetanja.«

Rajko Dolhar