100 let I. svetovne vojne

100 let I. svetovne vojne

Slovenci v vojni

Razglednica z avstrijskimi vojaki z dvojezičnim napisom

Prva svetovna vojna je Slovence, ki so bili vanjo vključeni predvsem kot državljani Avstro-Ogrske, prizadela kot posameznike in kot narod. Množično so umirali zlasti na frontah, kjer naj bi jih padlo 36.000. Za slovenske vojake sta bili ključni dve bojišči: v prvem letu vojne vzhodna fronta proti Rusiji, nato pa soška fronta proti Italiji.Na območju 3. korpusa s sedežem v Gradcu, kamor je sodila večina slovenskega ozemlja, so v prvem valu mobilizirali okoli 100.000 mož, od tega okoli 30.000 Slovencev. Vpoklicali so vse polnoletne moške med 21. in 42. letom. Celotnega števila mobiliziranih Slovencev v vsej vojni zaradi pomanjkanja podatkov in statistik, ki so le deloma upoštevale narodnost vojakov, ni mogoče ugotoviti.
Zgodovinarja Dušan Nećak in Božo Repe v knjigi Prelom: 1914-1918 navajata, da so Slovenci služili v kakšnih 70 polkih od 142, kolikor jih je v celoti imela med vojno Avstro-Ogrska, večinsko moštvo pa v nekaj pehotnih polkih. Najbolj znana slovenska enota je bil 17. pešpolk, imenovan polk kranjskih Janezov, s sedežem v Celovcu in enim bataljonom v Ljubljani.
Bojeval se je na raznih bojiščih ruske fronte v Galiciji, od oktobra 1915 na soški fronti, od marca 1916 na tirolski fronti, kjer je sodeloval v ofenzivi, nato na raznih bojiščih v Italiji. Konec vojne je dočakal na Tirolskem.
Slovenci so se kot prostovoljci bojevali tudi na nasprotni strani, v srbski vojski, ki se ji je z obmejnih območij Avstro-Ogrske pridružilo med 3000 in 4000 prostovoljcev. Prav tako najdemo prostovoljce v italijanski vojski, ki pa zaradi teženj po slovenskem ozemlju ni uživala simpatij.
Približno 4000 jih je bilo v Srbskem dobrovoljskem korpusu v Odesi. Kot pišeta Nećak in Repe, se je njihovo število zaradi prisilne mobilizacije in nacionalističnega ravnanja Srbov kmalu več kot prepolovilo - del se jih je vrnil v ujetniška taborišča, del pa je dezertiral.
Zanimivo je, da je bilo nekaj desetin slovenskih vojakov tudi na zahodni fronti, in sicer v okviru dveh baterij težkega topništva, ki ju je Avstro-Ogrska prispevala v nemški vojaški napor v Belgiji in Franciji, je za STA pojasnil zgodovinar Damijan Guštin, ki je tudi v. d. direktorja Inštituta za novejšo zgodovino.
Po njegovih besedah slovenski vojaki niso bili zgolj vojaki v pehoti - vključeni so bili tudi v lahko pehoto oziroma t. i. strelske enote, artilerijo, konjeniške enote, prisotni pa so bili tudi v vseh ostalih zvrsteh in rodovih, ki so tedaj obstojali, tudi med piloti.
Avstro-Ogrska zaradi razpada ni uradno ugotovila števila svojih padlih vojakov niti tega niso storile njene naslednice. Kot navaja Guštin, ocene govorijo o 1.800.000 padlih in pogrešanih vojaških osebah. Povojno ugotavljanje s statističnimi metodami pa je postreglo z oceno, da je na bojiščih padlo približno 1.200.000 avstro-ogrskih vojakov.
Po Guštinovih besedah dosedanji preračuni za slovenske dežele kažejo, da naj bi na bojiščih prve svetovne vojne padlo približno 36.000 Slovencev. Največ padlih naj bi bilo s Koroškega, in sicer več kot štiri odstotke prebivalstva, s Kranjske in Štajerske naj bi jih bilo približno 2,4 odstotka, iz Primorja pa precej manj, približno 1,2 odstotka prebivalstva.
Guštin ni mogel postreči z natančnejšo oceno o številu padlih slovenskih vojakov na posameznih bojiščih, saj ne obstaja nobena tovrstna raziskava. Gotovo pa sta bojišči z največjim deležem padlih vzhodno (Galicija) in soško. Večina padlih Slovencev, okoli 80 odstotkov, je bila stara od 20 do 30 let, to pa je po vojni povzročilo številne negativne demografske in družbene posledice.
Slovenci v očeh avstro-ogrskega vojaškega vrha, tako Guštin, niso veljali za najbolj, vendarle pa dovolj zanesljive vojake, še posebej ko so branili svojo »ožjo domovino«, kot je bilo v primeru soške fronte.
Zanesljivost slovenskih vojakov se je občutno zmanjšala spomladi 1918, ko se je začelo deklaracijsko gibanje.
To je skupaj z revolucionarnostjo vojnih ujetnikov, ki so se vrnili iz Rusije, povzročilo tudi aktivno nasprotovanje oz. vrsto vojaških uporov, opozarja Guštin. Od sredine maja do sredine junija 1918 je med vojaki dopolnilnih enot v zaledju izbruhnilo 15 vojaških uporov. Tri od teh, v Murau in Judenburgu na zgornjem Štajerskem in v Radgoni, so sprožili slovenski vojaki. Dezerterje, ki so se zatekali na odročnejša območja, so v ljudski govorici označevali kot »zeleni kader«.
Slovenci so v prvi svetovni vojni, na srečo v bistveno manjšem številu, umirali tudi v zaledju, izgnanstvu in internaciji. Civiliste so najbolj prizadele vojaške operacije v neposrednem zaledju frontnih črt, slovensko prebivalstvo najbolj v zaledju soške fronte, saj so ljudje na tem območju vztrajali na domovih. Prizadelo jih je predvsem topovsko obstreljevanje, pa tudi bolezni, ki so jih prenašali vojaki. Le malo žrtev so povzročila letalska bombardiranja Ljubljane, Trsta in Jesenic. Zaradi bolezni in podhranjenosti so umrli tudi številni Slovenci, ki so jih evakuirali v begunska taborišča.
V zadnjih dveh mesecih vojne se je tudi v slovenskih deželah razširila smrtonosna španska gripa, zaradi katere je umrlo veliko ljudi, vendar pa te bolezni ni mogoče neposredno pripisati vojni.