Od domačega latnika do ...

Od domačega latnika do ...

Od leta 1960 do leta 2015

Brata Primosic pred domačijo na gornjem Oslavju

V času zadnjega pol stoletja so se po mnenju Borisa in Marka Primosica zvrstili v krajevnem vinogradništvu štiri obdobja. Prvo je bilo značilno po izboljšanju kakovosti postopkov v kleti; drugo, nekako od potresa leta 1976 do leta 1990, je bilo finančno najbolj bogato, ko se je uveljavila praksa »od vinograda do steklenice«; sledilo je tretje obdobje s prodorom na zunanja evropska in severnoameriška tržišča; v četrtem je nujno potrebna globalna vizija, katere je tržna politika le eden od sestavnih delov. Zadnji dve obdobji sta onadva s postopnim prevzemanjem očetove odgovornosti doživela tudi sama. Dramatično se je razširil sicer že znan družbeni zakon, da velike ribe žrejo male. Misliti le na bančno knjižico, na kateri ne sme nikoli biti rdečih številk, kar je bilo nekoč zlato pravilo, je omejujoče. Pridobiti je bilo potrebno še druge podjetniške vrline ne le v smislu proizvodnje, temveč tudi na področju navezovanja stikov, znanja, tujih jezikov. Obvladovanje štirih jezikov je minimalna osnova za stike s svetom. Tudi v vinogradništvu potekajo visoko strokovna predavanja, tečaji, masterji. Dolgotrajna odsotnost na njih vodi v stagnacijo.
Zanimanja, povpraševanja in obiskov v kleti je kar nekaj. Kdor se ustavi zaradi na glavni cesti izpostavljene table ali zato, ker je poslušal znance in prijatelje, želi izkustveno doživetje: neposreden opis proizvodnega postopka in generacijskih prehodov; degustacijo želi doživeti z lastnikom, ne pa morda z drugim osebjem. Skratka, zgodba mora izvirati iz prve roke, kar se obrestuje že na srednji rok.
Veliko se sliši o odpiranju neizmerno velikih trgov na Daljnem vzhodu, a ni tako rožnato, kot si lahko v nevednosti predstavljamo. Gre za ozke pasove prebivalstva, velikanske množice pa živijo s svojo kulturo, ki se, na primer, naslanja na riž in njegovo predelavo do alkoholnih napitkov. Želeti je, da se „vinska kultura“ razširi v dežele vzhajajočega sonca vsaj toliko, kot so se k nam razširili njihovi tehnološki izdelki.
Vrnimo se na Oslavje: družinski člani in sezonski pomočniki se naprezajo in veselijo v vinogradih na Gmajni, v Murnem in Klinu ter na območju Ločnika. Kdo ve, če tudi mene še čaka kakšna skupinska trgatev

  • Vsak teden beremo in poslušamo napovedi, kako naj se goriška krajina ovrednoti, da postane dovolj privlačna za tokove obiskovalcev. Vselej se ob vrsti krajinskih in zgodovinskih postavk omenja proizvodnjo raznih sort vina.
    Kakšen je ta vinogradniški svet danes, kako razmišljajo in delujejo mladi gospodarji, ki sicer že nadomeščajo svoje starše, a slednji še niso povsem izpregli.

    Aldo Rupel