Od domačega latnika do ...

Od domačega latnika do ...

Od kolonstva do globalnega trženja

Brata Fabijan in Elija

Priznajmo si: v Brdih je splošen družbeni razvoj glede na prejšnja stoletja doživel v zadnjih sedemdesetih letih bliskovit pospešek. Še po drugi svetovni vojni smo poznali kolonat kot razširjen pojav razmerja med lastniki in resničnimi obdelovalci. Pri rodbini Muzic Fabijanovi in Elijevi predniki do leta 1963 niso še bili »na svojem«. Kasneje so pa parcele odkupili ter nadaljevali z vinogradništvom ali so jih na novo nasadili.
Na Križišču v Števerjanu so nekoč za preživetje gojili tudi sadje in ga vozili na tržnico v Gorico, vino pa prodajali »na debelo«. Sedaj je sadjarstva le za vzorec, vino pa od trgatve 1990 dalje stekleničijo, saj je katerakoli drugačna oblika prodaje vprašljiva, nevabljiva. Bela vina prevladujejo v razmerju 85:15 v primerjavi s črnimi. Trte gojijo na pobočjih poimenovanih Dedno, Pajce, Poberajišče, Balinovo, Dejakovo, Križenca, nekaj tudi na Majnicah med Gorico, Ločnikom in Faro, ki pa sodijo v nižinsko zaščiteno območje.
Vse to sta mi gospodarja najmlajše generacije pripovedovala, potem ko sta se razbremenila nekajdnevne intenzivne prostovoljne dejavnosti na področju kulture, v katero sta vpeta kot številni drugi števerjanski vrstniki. Med razkazovanjem različnih predelov kleti in ustrezno razlago sem doumel, da je vino v restavracijah do 120% dražje kot pri neposrednem nakupu na domu. Posredništvo pač stane in marže se od posrednikov do neposrednega prodajalca spotoma povečujejo.
Tudi zato se dogaja, da se pred novoletnimi prazniki, velikonočnim dopustom in poletnimi počitnicami večkrat na teden ustavijo izletniki, zlasti iz Avstrije in Veneta, da doživijo čar briške domačije in ob odhodu odnesejo zaboj vinskih steklenic. Glavni tok prodaje teče preko posrednikov: še največ v severno in srednjo Italijo, a tudi v Nemčijo, Avstrijo, ZDA in na Japonsko, medtem ko sta Kitajska in Indija še neodmevni za vinske prelesti.
Za ustvarjanje slednjih sta Fabijan in Elija po zaključku nižje srednje šole odšla za šest let na enološki zavod v Čedad in sledila usposabljanju na Siciliji ter v Lombardiji. Z vsem znanjem podkrepljena sta mi razložila postopke repkanja, hlajenja, stiskanja, zorenja, pretakanja, stekleničenja in skladiščenja. V živo sem sledil stekleničenju nekaj dni kasneje, ko so pripeljali ogromno napravo, ki so jo zadružno nabavili že pred dvajsetimi leti z dvema drugima sosedoma.
Vrste lesenih sodov za črno vino pa so me v kleti spomnile na časovno zelo odmaknjena gostilniška sorodstvena in prijateljska srečanja ob nedeljah popoldne v tržaških predmestjih.

  • Vsak teden beremo in poslušamo napovedi, kako naj se goriška krajina ovrednoti, da postane dovolj privlačna za tokove obiskovalcev. Vselej se ob vrsti krajinskih in zgodovinskih postavk omenja proizvodnjo raznih sort vina.
    Kakšen je ta vinogradniški svet danes, kako razmišljajo in delujejo mladi gospodarji, ki sicer že nadomeščajo svoje starše, a slednji še niso povsem izpregli.

    Aldo Rupel