Od domačega latnika do ...

Od domačega latnika do ...

Od leta 1747 dalje

Brat in sestra predstavljata hišni proizvod

Edi in Orietta Skok sta izbrala oranžno barvo. Ne proizvajata oranžade, temveč vino: sedem vrst belega in črnega vina. Domačijo njune rodbine je mogoče primerjati že z majhnim naseljem, ki mu kraljuje palača - »Villa Jasbinae« piše na spominski plošči - nekdanjih lastnikov baronov Teuffenbachov, še prej Attemsov. Že leta 1747 je bila obnovljena, ob potresu leta 1976 je bila na tem, da se sesuje, utrdili in obnovili pa so jo po njem. Najnovejša pridobitev je nova klet, vkopana v briški griček, ki jo sicer uporabljajo že dve leti, a so jo uradno odprli v letošnjem maju.
V njej poteka vinarski postopek, glavno delo, tako pravita brat in sestra, pa se odvija v vinogradih. Posejani so okrog navedene palače, dveh stanovanjskih hiš, velikega skednja in prizidkov na Zaburi, Lenartovem vrhu, Puhlici, v Stari brajdi in Za Palačo. Vrste trt, ki se vijejo proti severu, sežejo do meje: konec vinograda = konec države.
Oče, stric in teta so se kolonstva rešili leta 1968 s pomočjo ugodnih posojil. Leta 1970 so se opredelili za vinogradništvo, prej pa so bili vsestranska kmetija. Po trgatvah so prodajali vino ali mošt v velikih pletenkah in sodih. Za stekleničenje so se odločili leta 1991. Sedanja vinogradnika tržita svojo oranžno oznako s pomočjo posrednikov največ v Italiji, na tujem pa na Irskem, Danskem in Japonskem ter v Avstriji. Odmevnega vinskega sejma v Veroni se udeležujeta - včasih tudi Edijeva žena in sinčka, nekoč pa tudi njegova starša – že enaindvajset let.
Na glavni briški cesti, ki pelje iz Števerjana na Prevalo in v Krmin, je dobro vidna usmerjevalna tabla. Zaradi nje in zaradi halo učinka »od ust do ust« skoraj vsaki dan kakšen obiskovalec zavije po makadamu, se spremeni v stranko in v kupca; potrebno mu je biti na razpolago, tako rekoč dežurati v bližini domačije, kar pa ne bremeni niti brata, niti sestre.
Vinarski aksiom, ki velja Pri Bizajevih - takšna je stara rodbinska oznaka - se glasi: Grozdje naj se preoblikuje v vino s čim manj posegi. Narava naj opravi svoj postopek. Vinograde čedijo tako s košnjo kot s herbicidi. Slednji niso mnogo bolj škodljivi zdravju od nafte, katere ostanke traktorji puhajo med trte. Zgolj biološko škropljenje zahteva zelo pogoste posege in če v desetih letih seštejemo količino bakra, ki ponikne v tla, nas sme zaskrbeti.
Pri Bizajevih, razen najstarejše generacije, pogosto vsi zahrepenijo po gorah.
Na koncu pogovora smo pomodrovali o tem skupnem zanimanju/strasti. V dobro si tudi štejem, da sem že pred desetletji javno pisal o Ediju Skoku kot o uspešnem strelcu na glinaste golobe...

  • Vsak teden beremo in poslušamo napovedi, kako naj se goriška krajina ovrednoti, da postane dovolj privlačna za tokove obiskovalcev. Vselej se ob vrsti krajinskih in zgodovinskih postavk omenja proizvodnjo raznih sort vina.
    Kakšen je ta vinogradniški svet danes, kako razmišljajo in delujejo mladi gospodarji, ki sicer že nadomeščajo svoje starše, a slednji še niso povsem izpregli.

    Aldo Rupel