Od domačega latnika do ...

Od domačega latnika do ...

Od izročila do kulturne zavzetosti

Evgen Komjanc v domačem arhivu rodbinskih posnetkov, knjig in vina

Komjančevi domujejo na Valerišču več kot sto petdeset let. Niso bili koloni. Prapraded je družino preživljal s čevljarstvom, kasneje je prevladalo kmetijstvo in zadnjih štiridesetih letih vinogradništvo. Tu je tudi les, kar pričajo akacijevi hlodi tik stanovanjske hiše, ter nekaj drugih značilnih dejavnosti, ki družino opredeljujejo kot kmetijsko usmerjeno. Stanovanjske prostore ogrevajo z lesom; nimajo torej plinskega ali naftnega rezervoarja, a vtisi, ki jih obiskovalec odnese po ogledu vseh prostorov, pravijo, da je bivanje prav tako čedno, prijaznega standarda in kakovosti. Vodo so do leta 1960 zbirali s streh v rezervoar na bližnji vzpetini; iz njega je prečiščena tekla v hišo in vodnjak. Govedo so redili do leta 1975 zaradi mesa in mleka, ki so ga prodajali hkrati s češnjami, breskvami, pšenico. Po odločitvi za delo med trtami leta 1970 so pet let kasneje odprli trgovino v Gorici, kjer neposredno prodajajo vsakoletno vinsko letino, ki jo pridelajo okrog hiše na Mocverju in dlje v vinogradih na Laškem, v Križanci, Kaljadovcu in Čadežu ter Lesničevju.
Sledilo so težave s povpraševanjem, zato so se naslonili na posrednike, ki so prodajo usmerili na italijanski trg, le deloma proti severu. Kljub relativni odmaknjenosti, prihajajo stare stranke tudi na dom celo z avtobusi, nove pa po zaslugi predstavitvenih jumbo tabel, ki jih je Vinoteka Števerjanski griči namestila na vpadnicah in so na njih predstavljeni številni kmetijski podjetniki.
Na stenah vinske kleti in drugod mi je mlajši gospodar Evgen pokazal abstraktne in figurativne poslikave družinskega prijatelja. V sprejemnici za stranke je dolga stena namenjena knjižnici, drugi dve pa rodbinskemu fotografskemu albumu vključno z rodovnikom.
Na pročelju je plošča posvečena sorodniku in dobrotniku zdravniku Ivu Komjancu.
Z Evgenovim očetom Simonom sva stopila do bližnjega spomenika iz opoke, posvečenega briškim ženskam, ki so pred desetletji z jerbasi na glavi nosile češnje in breskve na zelenjavni trg v Gorico: na Mocverju so se ustavljale, da bi se odpočile, zato so spomenik namestili prav tja. Za opisane in drugačne družbeno kulturne pobude širša okolica sedaj nima pretiranega posluha.
Tudi neposredno organizacijska udeležba na prireditvah, kot so Likof, Čaše pod zvezdami, Prvi maj, Festival, Okusi na meji ni navdušujoča. Vinoteka Števerjanski griči šteje le deset članov.
Iz pogovora sem dojel, da so v Brdih številna kmetijska podjetja sicer uspešno presegla zasidranost na domače ognjišče, a so ob vključevanju v globalizirane dinamike preskočila krajevno ustvarjalno dogajanje.

  • Vsak teden beremo in poslušamo napovedi, kako naj se goriška krajina ovrednoti, da postane dovolj privlačna za tokove obiskovalcev. Vselej se ob vrsti krajinskih in zgodovinskih postavk omenja proizvodnjo raznih sort vina.
    Kakšen je ta vinogradniški svet danes, kako razmišljajo in delujejo mladi gospodarji, ki sicer že nadomeščajo svoje starše, a slednji še niso povsem izpregli.

    Aldo Rupel