Od domačega latnika do ...

Od domačega latnika do ...

Od kolonstva do čezmejnega podjetja

Robert Prinčic

Prinčičevi so na Jazbinah nadeli svojemu podjetju ime Gradis'ciutta, ki odraža slovensko furlanski ozemeljski jezikovno narodni prehod iz Brd v ravnino. Predniki so se z zakonskimi zvezami premikali iz Kozane na Cerovo in nato v ravnino. Številna pokolenja so bili v kolonskem odnosu z gospodarji, po drugi svetovni vojni so se osamosvojili, a potrebno je bilo delo tudi v podgorski tovarni, da so preživeli.
Robertov oče se je slednjič odločil zgolj za kmetijo in se posvetil ne le vinogradništvu, temveč tudi vrtnarstvu.
Povrtnine so odvažali s tovornjakom do Trsta. Smelo se je tudi odločil, da je Robertu prepustil vodenje kmetijskega podjetja, čim je sin dopolnil dvajseto leto starosti, ko je za seboj imel koneljansko kmetijsko šolo, na kateri se je usposobil za vinarskega tehnika. Desetletje kasneje je na istem študijskem področju opravil »master« na tržaškem zavodu MIB. Vzporedno sta - prvič leta 1997 - preusmerila količinsko prosto prodajo vina v njegovo stekleničenje.
Robert Prinčič je pričel vlagati najprej v same vinograde, nato še v klet, za katero s pokrajinske ceste Ločnik - Jazbine si prvi trenutek obiskovalec ni na jasnem, ali gre za vinsko klet oziroma za proizvodno halo. Nato mogoče spozna, da se nahaja v podjetniških razsežnostih tako zaradi obsega proizvodnje, kot za organizacijo dela, trženje, povezave in vodenje razčlenjenih organizacij, kot je na primer združenje Vino Collio, ki mu predseduje prav gospodar Gradis'ciutte. Težav ne zmanjka nikoli in po letu 2008 je državni prispevek usahnil ...
Čezmejno podjetništvo zaobjema povsem drugačno pobudo. Z vinogradnikom Matjažem Četrtičem, gospodarjem posestva Ferdinand na Kojskem v občini Brda, sta se spoznala v okviru študijskega »masterja« in se dogovorila o skupni pripravi ter trženju Rebulove penine.
Zamisel o skupnem čezmejnem vinu je našla rodovitna tla, zaradi česar se jima je odprla možnost, da sta ga predstavila v Rimu med obiskom slovenskega predsednika Türka pri italijanskem predsedniku Napolitanu.
Za vse našteto imajo pri Prinčiču potrebo po delovni sili treh zunanjih oseb, med trgatvijo tudi do dvajset, da poberejo vse grozdje v Zavogenci, Dolgem bregu, Bukovi, Bratinisu in na površinah okrog domačije. Vse več kupcev prihaja neposredno na dom, kamor jih napotijo restavracije ali jih pritegne steklenična nalepka Sine finis; zelo pogosto jim je treba biti na razpolago, sicer pa poteka prodaja na sejmih v Veroni in Düsseldorfu, v Chicagu in New Yorku, v Rusiji, Egiptu, Capo Verde in Švici.

  • Vsak teden beremo in poslušamo napovedi, kako naj se goriška krajina ovrednoti, da postane dovolj privlačna za tokove obiskovalcev. Vselej se ob vrsti krajinskih in zgodovinskih postavk omenja proizvodnjo raznih sort vina.
    Kakšen je ta vinogradniški svet danes, kako razmišljajo in delujejo mladi gospodarji, ki sicer že nadomeščajo svoje starše, a slednji še niso povsem izpregli.

    Aldo Rupel